Moj znanec je odkimal, da je to zgolj privid v mestu, ki se ponuja kot turistična atrakcija. »Meni se zdi, da v vzhodni Evropi živim v vaši Jugoslaviji s konca osemdesetih let.« Narod je zamenjal Evropo. Pritožil se je, da v politiki že spet govorijo samo še o nacionalnem dostojanstvu, o zgodovinskih krivicah in samostojnosti. Še pred poldrugim letom moderni govor o evropskih normah in evropskem modelu reševanja problemov je zamenjala govorica narodnega razumevanja zgodovine, domovine in ženskega telesa. Nad majhnostjo sodobnosti gospoduje velika zgodovina.
Vrnitev v zlato narodovo preteklost je na ogled v neogotski zgradbi parlamenta ob Donavi. Že po prvi zmagi na volitvah je Viktor Orban iz muzeja vzel krono svetega Štefana, s katero so od 12. stoletja kronali vse madžarske kralje. Prestavil jo je v glavno halo enega najbolj razkošnih parlamentov na evropski celini, kjer poleg žezla leži na rdeči blazini ob častni straži dveh vojakov, ki se v paradnem koraku vrtita okoli nje.
Krona kaže na novo razumevanje Madžarske v Evropi. »Evropa je možna samo kot Evropa nacionalnih držav,« je ob pogledu na srednjeveški zlatarski izdelek iz Bizanca razložil eden od premierjevih svetovalcev. Časi, ko so na Evropo naivno gledali kot na kraj, kamor vsi skupaj gremo s široko odprtimi očmi, so minili. »Madžarom nihče ne bo ukazoval, s kom bomo živeli in koga bomo spustili v državo.« Zadovoljen je bil, ker je prevladala vladna interpretacija referenduma o prerazporeditvi beguncev po kvotah, v kateri je vlada doživela spektakularno zmago. V resnici jo je vlada dobila veličastno po smrčku, ker referendum zaradi prenizke udeležbe ni bil veljaven in je njeno politiko podprlo le štirideset odstotkov volilcev. Nekaj od budimpeškega kozmopolitizma se je preselilo tudi na volilne listke. Večina je referendum ali bojkotirala ali oddala neveljavne glasovnice. Evropska unija morda ni tako osovražena, kot je trdila silovita propaganda.
Vendar je vlada z dolgo avtoritarno tradicijo za seboj ugotovila, da je velika večina teh, ki so glasovali, oddala glas za njeno politiko, četudi na neveljavnem referendumu. »Več ljudi je glasovalo proti kvotam evropske komisije kot za vstop v Evropsko unijo,« je z zadoščenjem ugotavljal Orbanov svetovalec. V skladu z rezultatom bodo v parlamentu, kjer ima vladajoča stranka dvotretjinsko večino, ustrezno zapisali v ustavo, da evropska komisija ne bo sprejemala obvezujočih sklepov, ki bi veljali za Madžarsko. Ideja, da se je vzhodna Evropa pridružila multikulturni Evropi, je šla iz mode. Toliko, kot so se pred desetletjem vsi enotno pridružili barvitosti evropskih narodov v Uniji, toliko zdaj hoče vsak posebej nazaj v svojo kulturo.
To bi na hitro in počez rad pripisal demokracije nevajenim narodom vzhodne Evrope, ki razen nacionalizma v resnici ne poznajo nobene druge politične ideje. Vendar sem na poti nazaj domov v angleški izdaji revije Spiegel prebral intervju z dansko kraljico Margareto II., ki je že v naslovu govorila, da Danska »ni multikulturna država«. Ups. Ali ni Danska tista liberalna država, v katero se zatečejo vsi brezdomci sveta? Morda se časi spreminjajo.
»Verjamem, da smo zaradi evforije z Evropo mnogi med nami pozabili, da je Evropa konglomerat različnih entitet in držav,« pravi kraljica. »Vendar če ne ljubite svoje entitete, če ne poznate svojih korenin in nimate odnosa do njih, boste imeli probleme s preostalo Evropo. Drevo brez korenin se bo podrlo, medtem ko drevo s koreninami s časom postane del gozda. Mislim, da je veliko ljudi pozabilo, kaj so njihove korenine. To je ena od prednosti kraljevin. Vladar zagotavlja identiteto čez več generacij, je del korenin in države, v kateri si se rodil.« Z nekaj popravki bi tole lahko rekel Viktor Orban.
Na vzhodni in zahodni periferiji Evrope krone služijo istemu namenu. Evforija z Evropo je potihnila. Zamenjala so jo veliko bolj starodavna čustva, ki se naslanjajo na srednjeveške mitologije, čeprav nacionalne ideologije morda niso starejše od političnih gibanj iz devetnajstega stoletja. Presenetljivo je stara politična naturalistična ropotija začela izpodrivati idejo Evrope kot moderne družbe. Če zveni dovolj staro, je dovolj dobro.
Ta misel je živahna na več celinah hkrati. Velik festival v Kaliforniji, 70.000 ljudi na koncertu; začne Bob Dylan z Rainy Day Women. Za Dylanom pridejo Rolling Stones in pojejo pesmi iz leta 1962. Potem Neil Young, Paul McCartney, The Who in na koncu Roger Waters iz Pink Floydov. Hitro gre. Napredovali smo do leta 1970.
