ZDA, ki so v 2. svetovni vojni postale velesila in vodilna zahodna država, so ustanovile Nato kot jamstvo za »ekonomsko koordinacijo« in integracijo Evrope, ki je bila v njihovem strateškem interesu. Integracija Evrope pod ameriško taktirko je bila dejansko razbitje Evrope. Bila je konsolidacija zahodne Evrope pod ameriško hegemonijo, neposredno uperjena proti vzhodni Evropi, ki je bila pod Sovjetsko nadoblastjo. Mora, ki je tlačila ameriške politične stratege v prvih letih po 2. svetovni vojni, je bila vizija oblikovanja »evrazijskega bloka«, ki bi ga nosili Nemčija in Sovjetska zveza. Taka vizija je bila dokaj razširjena med antifašističnimi nemškimi političnimi silami. Krščanski demokrati so, denimo, razmišljali o Nemčiji kot mostu med Vzhodom in Zahodom. Američani so to vizijo brezkompromisno eliminirali. Razbili so tako Nemčijo kot Evropo. Ko je pred kratkim podobno vizijo obudil Putin, se je zgodila Ukrajina.
Nato še vedno ohranja razbitost Evrope in blokira evro-azijsko gospodarsko integracijo. Vprašajmo se: qui bono? Komu to koristi? Henry Wallace, ameriški podpredsednik pod Rooseveltom, je 11. septembra 1947 dejal: Pod prejšnjo vlado »je Ameriki vladal Wall Street«, medtem ko se pod novo, Trumanovo vlado »Wall Street pripravlja na to, da bo vladal svetu«.
V prvih letih po 2. svetovni vojni so se sprejemale odločitve, ki še danes vplivajo na naša življenja. Tudi klavrno stanje današnje Evrope korenini tam. Med tistimi, ki so videli probleme, je bil Walter Lippmann, liberalec in evrofil, ki ga povezujejo z začetki neoliberalizma in je bavbav zlasti ameriških levičarjev.
Lippmann je leta 1947 izdal knjižico z naslovom Hladna vojna. Ta »študija o zunanji politiki ZDA«, kot jo je podnaslovil, je kritika zunanjepolitične strategije, ki jo je formuliral George Kennan. Slednji bi se lahko vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov kot pisec najdaljšega telegrama, ki ga je kot ameriški odposlanec v Moskvi poslal v Washington. Namesto tega se je vpisal v temelje ameriške zunanje politike, ki je prevladala v drugi polovici 20. stoletja in še vedno ni zavržena. Soavtorji tiste politike so bili večinoma bankirji in pravniki z Wall Streeta, ki so se preselili v vojno in zunanje ministrstvo (finančno jih je manj zanimalo). Ampak Kennan je bil po vrnitvi iz Moskve postavljen na položaj političnega stratega na zunanjem ministrstvu, zato je Lippmann njegova objavljena stališča obravnaval kot razglas uradne politike.
V jedru tiste politike je bila ideja o zajezitvi vpliva Sovjetske zveze. Za Lippmanna je bila v temelju zgrešena, oprta na domneve, ki jih ni bilo mogoče dokazati, na optimistična pričakovanja o slabitvi nasprotnika in idealizirane predstave o lastni državi. Na pomoč je klicala celo božjo previdnost. Bila je nezmožna diplomacije in bi se morala opirati na neomejen dotok denarja in vojsko. ZDA bi silila v vpletanje v konflikte, za rešitev katerih same nimajo dovolj ne moči, ne vpliva, ne sredstev in ne znanja. Take destruktivne intervencije bi ZDA finančno izčrpavale in jim jemale ugled. Tiste, ki bi od nje imeli korist, bi ta politika potisnila v odvisnost in jih spremenila v sredstva ameriške politike.
Taka politika ni mogla rešiti evropske krize. »Evropska kriza je nerešljiva,« je pisal Lippmann, »če bosta Evropo delila železna zavesa, ki so jo postavili Rusi, in jez, ki naj bi ga zgradili mi.« Računal je, da bodo »življenjske potrebe evropskih ljudstev« prevladale, da železna zavesa ne bo vzdržala in da zahodna Evropa ne bo postala ameriški jez proti Rusiji. Pričakoval je, da bo medsebojna ekonomska odvisnost zahodne in vzhodne Evrope prisilila države te celine v gospodarsko menjavo prek trenutnih vojaških, političnih in ideoloških ločnic.
Če je evropska kriza načelno nerešljiva, dokler je Evropa razdeljena, in če je bilo jasno, da bo Evropa razdeljena, dokler bodo v njej prisotne vojske drugih sil, je sledil sklep, da je bil temeljni pogoj za rešitev evropske krize umik vojsk obeh vodilnih sil z evropske celine. Za to je bil potreben sporazum med ZDA in Rusijo. Problem ameriške politike, ki jo je utemeljil Kennan, pa je bil, da njen cilj ni bila rešitev konflikta z Rusijo.
Lippmann je imel in še vedno ima prav. Ker so Rusi umaknili vojsko iz Evrope, bi jo morali še Američani. Če bo nova vlada ZDA pripravljena reševati konflikte z Rusijo, se to lahko zgodi in se Nato slovesno razpusti. Močne sile v ZDA in EU bodo skušale to na vsak način preprečiti.
