Odločitvi, ki sta ju sprejela Nato in Nemčija, sta skrb vzbujajoči. Kako zlovešči sta, bomo bolje razumeli, če pogledamo v zgodovino. Začnimo pri drugi svetovni vojni. Ko Američani po nemškem napadu na Anglijo in Francijo niso mogli več vztrajati pri nevtralnosti, v katero sta jih v veliki meri gnala antisemitizem in antikomunistične blodnje, so v intenzivne priprave na vojno vključili težko industrijo in intelektualce.
Intelektualce so angažirali za to, da bi preučevali naravo nacističnega režima: sovražnika je bilo treba poznati, da bi se lahko proti njemu uspešno bojevali. Oddelek za raziskovanje in analizo pri OSS, prvi ameriški obveščevalni agenciji, je v letih 1943–45 zaposloval več kot 1200 uslužbencev, med njimi veliko vrhunskih strokovnjakov, ki so bili po vojni nosilci humanistike in družboslovja na ameriških (in nekateri tudi na evropskih) univerzah. Njihove analize je mogoče povzeti v ugotovitev, da so bili za katastrofalen razvoj dogodkov v Nemčiji, ki so peljali v vsesplošno vojno, v zadnji instanci odgovorni nemški industrialci in poslovne grupacije.
Preusmeritev ameriške industrije v vojno produkcijo je naletela na težave, ki so priklicale v življenje preiskovalne komisije, najprej na pravosodnem in potem na finančnem ministrstvu. Preiskave so ugotovile prepletanje velikih nemških in ameriških industrijskih in finančnih interesov. Tu velja stopiti še korak nazaj, na konec prve svetovne vojne.
V mirovnih pogajanjih v Versaillesu je ameriška delegacija nasprotovala kaznovanju Nemčije z visokimi reparacijami. Zagovarjala je stališče, da je treba omogočiti čim prejšnji zagon nemškega gospodarstva, ker bo le tako mogoče zajeziti prodiranje boljševistične propagande proti zahodu in preprečiti vzpostavitev »proletarskega despotizma« v srednji in vzhodni Evropi. Nemčija je bila branik pred Rusijo: pred komunizmom in aziatstvom. V 30. letih je to postala priljubljena tema Alfreda Rosenberga.
Američani so postavili finančno shemo, po kateri so posojali denar Nemčiji, ki je potem odplačevala reparacije Franciji, Angliji in drugim evropskim državam, te so vračale posojila Američanom, ki so velikanski kapital, ki se je nabiral v njihovih rokah, investirali v Nemčiji. V drugi polovici 20. let je Nemčija postala najpomembnejši ameriški trg. Ker sta v teh mastnih poslih na ameriški strani sodelovala samo kaka dva ducata največjih bank in firm, nemško gospodarstvo pa so obvladovali koncerni in karteli, so se med peščico najbogatejših iz obeh držav takrat spletli tesni poslovni in prijateljski odnosi. Ta globalistična ekonomska elita je imela ključno besedo pri razvoju političnih dogodkov še pol stoletja.
Poslovno sodelovanje je vojna ohromila, ni pa ga pretrgala. Nemški bankirji in industrialci so pomagali Hitlerju in v povračilo izdatno profitirali od arijanizacije judovske lastnine, ropanja v okupiranih državah ter dela prisilnih delavcev in taboriščnikov. Njihovi ameriški kolegi pa se niso pustili motiti politiki in so se zvesto držali dogovorov in pogodb celo še po izbruhu vojne. Tako se je denimo zgodilo, da sta bili podjetji General Motors in Ford glavna proizvajalca nemških tankov, obenem pa so nekatere ameriške firme omejevale proizvodnjo strateških materialov in izdelkov za lastno državo in zaveznike. Na te zveze so pokazale preiskave komisij ameriške vlade, ki sta jih vojno in zunanje ministrstvo, najtesneje povezani z Wall Streetom, skušali onemogočiti.
V kritičnem trenutku je nastopil finančni minister Morghentau, ki je preiskovalce vzel v zaščito, obenem pa iz njihovih ugotovitev in dela oddelka za raziskovanje in analizo pri OSS sklenil, da bo treba po koncu vojne ne le razorožiti nacistične vojaške formacije in nagnati naciste s položajev, temveč tudi razpustiti industrijo in banke, ki so jih podpirale. Le temeljita »industrijska demilitarizacija«, razgradnja temelja nacističnega sistema, je argumentiral, bo lahko preprečila tretjo svetovno vojno.
Morghentaua so se Nemci bali bolj od zavezniških letal, ki so sicer najuspešneje bombardirala delavske četrti. Industrijski obrati so bili minimalno prizadeti. Ekonomist Galbraith, ki je po vojni izdelal oceno uspešnosti zavezniškega bombardiranja, je s tem v zvezi govoril o njegovem »grdem razrednem vidiku«.
Morghentaua so napadli tudi doma. New York Times je proti temu »Judu« citiral kar Göbbelsa. Daljnosežnejše je bilo nasprotovanje »deindustrializaciji Nemčije«, ki so jo organizirali Wall Street in zavezniki v vladi. Nekaj teh poslovnežev je v generalskih uniformah prevzelo pomembne položaje v ameriški vojaški oblasti v Nemčiji. Operacija je uspela. Rešili so nemško industrijo in ekonomski sistem kot branik proti Rusiji in komunizmu. Zagnali so nemško gospodarstvo po neoliberalističnem modelu freiburške šole in ga postavili v središče evropske integracije pod washingtonsko taktirko. Kot »nujno dopolnilo obsežni ekonomski koordinaciji« so ustanovili Nato.
Zdaj smo tam, kjer se je Morghentau bal, da bomo, če se Nemčije ne ukroti: na pragu tretje svetovne vojne. Ko so Nemci davili Grčijo, smo si mislili, da se zdaj opirajo na banke, ne več na tanke. Zdaj spet prihajajo tudi s tanki – pod okriljem Nata, pod ameriškim vodstvom.
