VPT se organizira okrog podobe absolutnega sovražnika, ki ga je treba brezpogojno uničiti in je zato za boj proti njemu treba mobilizirati in uporabiti vsa razpoložljiva sredstva in odpraviti vse ovire za uporabo teh sredstev. Odprava ovir, za katere sponzorji VPT menijo, da utegnejo oslabiti njeno učinkovitost, je tisti vidik te vojne, ki nas vse najbolj prizadeva. Ključno pri tem je suspendiranje zakonov ter pravic in svoboščin. Pri suspendiranju zakonov gre tako za zakone, ki državljane ščitijo pred samovoljnimi posegi njihovih oblasti, kot za zakone, ki države ščitijo pred zunanjimi posegi v njihove notranje zadeve. Gre za ukinjanje vladavine zakonov – ali »pravne države« – v nacionalnih okvirih in za razgradnjo mednarodnega prava. VPT vpeljuje izredno stanje kot nekaj normalnega in vse bolj pogostega, malone permanentnega.
Če so zamrznjeni zakoni, seveda tudi pravice in svoboščine ne štejejo nič. Pri omejevanju pravic in svoboščin je bila najbolj na udaru pravica do zasebnosti. Vpeljan je bil vseobsežni nadzor nad državljani, prisluškovanje telefonskim pogovorom in kontrola internetnih komunikacij ter zbiranje osebnih podatkov. Ampak prizadeta je tudi pravica do združevanja in protesta ter svoboda gibanja, načeta svoboda izražanja. Tudi boj za delavske pravice, kot smo lahko videli nedolgo tega, ni več izvzet iz VPT. Pravna zaščita osebe in lastnine izpuhti pod obtožbo terorizma. Obtoženi so lahko brez obsodbe zaprti za nedoločen čas in mučeni. Narašča število ekstrajuridičnih eksekucij. Vojaški posegi različnih intenzivnosti in obsega v suverene države so postali nova norma in nad njimi že nihče več nima pregleda. Vojna proti terorizmu je razširila terorizem vojne, pri tem pa ni onemogočila ali zmanjšala terorizma v ožjem pomenu besede. Nasprotno, terorizem se krepi in širi.
VPT je zadala hud udarec tudi politiki, zlasti demokratični. V odgovorih na teroristične napade ali tudi le ob sklicevanju na grožnjo terorizma ni razprave, ukrepi in zakoni se sprejemajo po hitrem postopku, na nestrinjanje ali oporekanje takim ukrepom in zakonom ali takemu načinu njihovega sprejemanja hitro pade senca ali obtožba pomoči terorizmu. Obenem se razcvetajo zlovešče kolektivne identitete, v zvezah z geslom »vsi smo kar koli pač že« ali, denimo, z evropskimi, zahodnimi ali krščanskimi vrednotami in civilizacijo. Proračuni za vojsko, vojaške zveze in ekspedicije, militarizacijo policije in siceršnje zagotavljanje varnosti (ne nazadnje nepriljubljenih politikov) naraščajo brez konsenza in na račun javnosti. Potenciali za zlorabljanje VPT ali obtožb terorizma za vsiljevanje določene politične usmeritve doma in na tujem ali za onemogočanje opozicije so neizmerni. In ko govorim o potencialih, ne mislim na teoretično možnost zlorab. Take zlorabe so sestavni del današnje politike.
Diskurzivni premik v VPT vidim v izjavah predstavnikov ameriške vlade v zvezi z vojno proti Siriji. Ko se je po ameriškem bombardiranju sirske vojske izjalovilo premirje, o katerem sta se dogovorili Rusija in ZDA, sta ti dve državi v propagandnem krešendu krivili za neuspeh druga drugo in obenem pritiskali druga na drugo, da bi premirje obnovili pod pogoji, ki bi bolj ustrezali političnim načrtom ene ali druge. Moj namen tu ni razvozlavati te propagande. Ključnega pomena se mi zdi – in v tem vidim diskurzivni premik – da je govorec ameriškega zunanjega ministrstva zagrozil Rusiji, da bodo »ekstremistične skupine«, to se pravi teroristi, v primeru, da Rusija ne bo »ustavila nasilja v Siriji«, »razširili svojo dejavnost«, kar bi lahko vključevalo »napade na ruske interese« in »morda celo na ruska mesta«.
Pustimo ob strani, kaj ZDA razumejo s tistim »nasiljem v Siriji«, ki bi ga rade ustavile. Kar imamo pred sabo, je ameriška grožnja, da bodo teroristi, če Rusija ne bo storila tistega, kar ZDA pričakujejo od nje, napadli cilje na ruskem ozemlju. Človeku ni treba biti zlonameren, da bi to izjavo razumel tako, kot da ZDA grozijo Rusiji s terorizmom. Če pa bi hotel biti zlonameren, bi pomislil, da ZDA teroristom sugerirajo cilje ali celo markirajo tarče, ali še kaj hujšega.
V naslednjih dneh so ameriški politiki priznali, da že nekaj mesecev ne napadajo Al Nusre, organizacije, ki jo sami imajo za teroristično, ker da so se njeni pripadniki pomešali z »zmernimi uporniki«, ki jih ZDA podpirajo. Za to, da je prišlo do take promiskuitete, krivijo Rusijo. Ruski zunanji minister je v odgovoru namignil, da ZDA ne napadajo Al Nusre, ker jo hranijo za »načrt B« v Siriji: za nasilno odstranitev sirskega predsednika. Komentatorji so manj diplomatsko izjavljali, da ZDA niso mogle ločiti »zmernih upornikov« od teroristov iz preprostega razloga, ker so vsi teroristi.
Če pod temi izjavami potegnemo črto, se moramo vprašati, ali ni država, ki je iznašla VPT, te svoje politike dala v višjo prestavo: če ni terorizem iz predmeta njene politike odkrito postal njeno sredstvo?
