CoFestival je zveza več plesnih festivalov, ki imajo v našem prostoru vlogo nepogrešljivih koščkov plesnega mozaika že od leta 2008: Kratki rezi (kasneje Pleskavica) mreže Nomad Dance Academy, Ukrep ter Modul Dance. Leta 2012 so se ob vpeljavi sodela (co-workinga) v naš prostor vsi akterji povezali. Združitev so seveda narekovali produkcijski pogoji, hkrati pa so želeli združiti moči proti hiperfestivalizaciji in ustvariti platformo za solidarno in skupnostno delovanje v času, ko finančni rezi od umetnikov zahtevajo vse večje zapiranje v lastne produkcijske hiše in rastočo konkurenčnost. Da bi povezovanje in upiranje vsiljenim pogojem dela lahko uspelo, pa bi morala povezava delovati še širše: med festivalom so bile več kot štiri druge premiere samo s področja sodobnega plesa. Publika se v tem primeru neizogibno in na škodo vseh deli.
Fičo balet 16 let pozneje
CoFestival se je letos odprl nostalgično, s skokom v čas pred šestnajstimi leti, ko je bilo plesno gledališče zelo priljubljeno. Takrat je slovenski koreograf Goran Bogdanovski, baletni plesalec, ustvaril predstavo 1:0, ki je plesno virtuoznost vzporejala z nogometno oziroma nogomet brala skozi njegov inherentni estetsko-gibalni oziroma plesni kod. Ponovno zbrana izvirna postava štirih plesalcev-igralcev s samo enim manjkajočim članom v 2:0 seveda ni več tako agilna – kakšen trebuh je zrasel in kakšna veščina zakrnela. S tem pa je predstava, ki ni preprosta rekonstrukcija plesnih korakov, ampak komično-melanholična predelava, ki zna biti samoironična a se hkrati tudi nežno spominjati, tudi pridobila. Ne gre ji več toliko za reševanje plesa pred stereotipom feminilnosti, ampak je zdaj postala tudi malce bolj trpka v smislu izpostavitve smešno nizke »cene« prekarnih igralcev-plesalcev.
Presunljivi Balkan
Precej bolj resno pa je festival udaril z nedeljsko predstavo srbskih koreografov in plesalcev Ane Dubljević in Igorja Koruge. Duet Samo moje se namreč gibalno učinkovito, preudarno in z veliko občutljivostjo spusti v jedro sistemskih učinkov poznega kapitalizma na psihično in fizično zdravje posameznikov. Plesalca se v oranžni sobi s tremi stenami v letargičnem ritmu počasi premikata. Potem to gibanje preraste v ritmično butanje njunih s kapuco ovešenih glav ob steno, ki mu kmalu sledijo vprašanja, zakaj »nista v redu«, vprašanja, v katerih se razdruženi prekariat sveta zelo dobro prepoznava. Potem po vseh štirih bezljata po sobi in se igrata nekakšno igro morbidnih prostih asociacij. Njuno sporočilo pa ni nujno tako depresivno, kot se zdi – psihosomatskih težav in brezvoljnosti ne smemo obravnavati kot posamičnih stanj »luzerjev«, ki imajo osebne težave, ampak kot točko identifikacije »razreda depresivcev«. Težko, butajoče gibanje se zmehča šele, ko plesalca s težavo splezata iz majhne klavstrofobične tristrane sobe na tla in začneta tja lepiti samolepilne lističe s sporočilci, ki se znajdejo tudi na naših čevljih in hlačah – kot povabilo k žalostnemu paktu.
Še bolj pa nas je osupnila Spet Roberta. Za nadvse preprost a čudno pretresljiv solo hrvaške plesalke Roberte Milivoj bi bilo nemara treba izumiti nov jezik. Z ves čas v gledalce usmerjenim pogledom in izrazom, ki se stopnjuje skoraj do ekspresivnega krika ob hkratnim jecljajočem gibu, ki pa ima ves čas nadzor nad celoto prostora, ji uspe s pomočjo repetitivne glasbe zgraditi ganljivo situacijo brez vsake patetike. Kot bi napovedovala prihodnost, ki v sodobni konceptualni ples objektificiranih teles vceplja pozabljeno moč izraza, ki pa ni nikakršen preprost povratek h koreninam sodobnega plesa, ampak današnja nujnost.
