Pogosto se dogaja, da se delo nekega umetnika označuje z izrazi, kot so »prepoznavno«, »svojevrstno« in podobni. In skoraj enako pogosto se zazdi, da gre pri tem predvsem za vljudnostne puhlice ali pomanjkanje domišljije. Nedvomno pa so tovrstni pridevniki povsem na mestu, če govorimo o opusu nemškega dramatika in režiserja Rolanda Schimmelpfenniga: kajti najbolj očitna značilnost njegovih iger, v katerih sicer obravnava zlasti probleme modernega sveta in posameznika v njem, je ravno poseben način pisave, pri katerem avtorja besedila res skorajda ni mogoče zgrešiti.
Nevsakdanji tip pisave
Besedilo se namreč pri Schimmelpfennigu praviloma odmika od »klasične« dramske forme nizanja dialogov: liki v njegovih dramah se občasno res pogovarjajo med seboj, še pogosteje pa v nekakšnih – kakor da nikomur zares namenjenih – monologih opisujejo svoje misli in dejanja, komentirajo početje drugih ter razlagajo sočasno dogajanje okoli sebe (»Čakam na klic.« – »V sobi stoji moški.« – »Ključi so padli na tla.«), včasih navajajo celo didaskalije. S tem gradijo nenavadno uprizoritveno partituro, kjer podoba posameznega prizora neposredno izvira iz besedila, a ostaja obenem odprta za zelo različne tipe ugledališčenja. Pri tem rahljanju običajne dramske zasnove torej ne gre za kake »postdramske« prijeme, ampak prej za neko svojevrstno različico »tradicionalne« dramske literarnosti, kjer predloga kljub večplastnosti in mozaični nalomljenosti ostaja osrednja orientacijska točka odrske postavitve.
Roland Schimmelpfennig je bil rojen leta 1967 v Göttingenu; po koncu višje šole je najprej leto dni delal kot novinar, nato se je posvetil študiju režije v Münchnu, kjer se je v enem izmed tamkajšnjih gledališč zaposlil kot asistent režije ter sodelavec za oblikovanje programa; kot dramaturg ali hišni dramatik je deloval še v Berlinu, Hamburgu in na Dunaju. Pozornost je zbudil že s svojima prvima igrama, Večna Marija in Ni dela za mlado žensko v spomladanski obleki (1996), zdaj pa v domovini velja za enega osrednjih gledališčnikov svoje generacije. Hkrati je tudi eden najpogosteje uprizarjanih sodobnih evropskih dramatikov; njegova besedila – napisal je več kot 30 dram, ob tem pa še vrsto radijskih iger, dva operna libreta, letos je izšel tudi njegov prvi roman – so bila postavljena na oder v več kot 40 državah; tudi pri nas.
Malenkost, mati katastrofe
Tako je Diego de Brea že leta 2003 v Novi Gorici zrežiral Schimmelpfennigovo takratno uspešnico Arabska noč, istega leta je sledila Push up 1–3 (Prešernovo gledališče Kranj), nato pa še igre Ženska od prej (SNG Drama Ljubljana, 2006), Predtem/Potem (E.P.I. center, 2006) in Zlati zmaj (SSG Trst, 2010). Jutri bo v Mestnem gledališču ljubljanskem premiero doživel Zimski sončev obrat, sveže besedilo, katerega praizvedba je bila lani oktobra in ki v prepoznavni avtorjevi maniri – tokrat skozi nekakšno dekonstrukcijo družinske drame – spregovori o krhki povrhnjici spoliranega sodobnega vsakdana, pod katero tlijo bolečina, nezadovoljstvo in osamljenost. Podobno kot v številnih drugih Schimmelpfennigovih delih se tudi v tej drami, umeščeni v en sam večer, ne pripeti prav veliko, se pa zato marsikaj odstre; in tudi tokrat je izhodišče dogajanja neki nepomemben pripetljaj (kot je to slabo delujoča vodovodna napeljava v Arabski noči ali zobobol kitajskega dečka v Zlatem zmaju), ki nenadoma zamaje ustaljeni red stvari.
V Zimskem sončevem obratu gre znova za nepričakovan obisk ob neprimernem času: a če v drami Ženska od prej neko družino, ki se ravno seli iz stanovanja, na vratih preseneti neznanka, ki zatrjuje, da ji je mož pred davnimi leti obljubil večno ljubezen, zdaj pa je prišla izterjat dolg, tokrat pri ugledni družini, ki se v družbi ženine matere pripravlja na praznovanje božiča, pozvoni starejši gospod, zaradi katerega postane že pred tem rahlo mučno vzdušje še dosti bolj napeto… Gre za razmeroma premočrtno napisano igro, v kateri skoraj ni prostorskih in časovnih preskokov niti vdorov nadrealističnega, prisotnih v nekaterih drugih Schimmelpfennigovih delih; a vseeno imamo tudi tu opraviti s spodmikanjem okvira »normalnosti«, ki ga ta avtor vsaj po tihem vseskozi prevprašuje.
