Ministrstvo za kulturo v sklopu posodobitve kulturnega sistema napoveduje vrsto posebnih zakonov, ki bi urejali posamezna področja ustvarjanja, med drugim tudi zakon o gledališčih oziroma o scenskih umetnostih. Pretekli teden so zato predstavniki gledališč in neodvisnih producentov na seji Nacionalnega sveta za kulturo razpravljali o tem, kaj vse bi tak zakon moral obsegati.
Poslovna direktorica Cankarjevega doma Jana Kramberger je prepričana, da bi morali novi predpisi vodstva javnih zavodov spodbujati, da bi čim bolj racionalno poslovali, zniževali stroške in povečevali prihodke: »Problem je, ker vsi vidijo subvencije kot nekaj osnovnega, vse drugo pa je malo za povrhu. Premisliti bi bilo treba o strukturi virov, kar bi moral storiti vsak zavod posebej za svoj posebni primer.« Direktorica Gledališča Koper Katja Pegan je dodala: »Težko nam kdo predpisuje, kaj naj mi v naših nekoliko odročnih krajih počnemo, saj imajo manjša mestna gledališča posebno situacijo.« Prepričana je tudi, da bi morala postati mreža gledališč zavezujoča, saj je zdaj le neformalna, zakonske novosti pa bi morale priznati predvsem pomen stalnega ansambla, brez katerega gledališče še vedno ne more. Poskrbeti bi bilo treba tudi za najbolj ogrožen gledališki poklic, režiserja. »Ko režiser diplomira, hitro izgine, če s prvo produkcijo pogori, zato mislim, da bi moral v pripravništvo, da bi se usposobil tudi za tehnični vidik svojega dela, se učil.« Pripravništvo režiserjev poznajo recimo v Bosni.
Potreben uravnotežen pristop
Direktor Lutkovnega gledališča Ljubljana Uroš Korenčan meni, da je priprava zakona nujna zaradi anomalij in sistemskih motenj. Ne glede na krčenje programskih sredstev gledališč in omejevanje pri zaposlovanju pa je iskreno priznal, da so jo še mnogo slabše odnesli v nevladnem sektorju: »Kljub temu pa so bili sposobni preživetje samozaposlenim zagotavljati predvsem nevladniki.« Korenčan zato meni, da bi moral specialni zakon vpeljati spremembe na področju delovnih razmerij, tako da vsa razmerja ne bi bila več za nedoločen čas, kar bi pozitivne učinke prineslo tudi samozaposlenim, ki bi zavodom postali bolj potrebni, s tem pa tudi socialno varnejši. »Treba je urediti tudi status tistih, ki so redno zaposleni v javnih zavodih, a delajo zunaj njih.« Sprememb pa se je treba lotiti premišljeno in se zavedati, da imamo dobro obstoječo gledališko infrastrukturo, v kateri je treba ohraniti pogoje dela in standarde.
Nevladniki zadržani
Direktorica Centra kulture Španski borci Marjeta Lavrič je predstavila probleme na področju sodobnega plesa, ki kljub prizadevanjem v preteklosti ni institucionalno urejeno, le tako pa bi bilo mogoče zagotoviti repertoar, razvoj kadrov itd. Težave vidi tudi v nesorazmernem zmanjševanju sredstev nevladnemu sektorju glede na javne zavode in neustrezni dinamiki izplačil. Ministrstvo bi moralo razmisliti o učinkovitejšem financiranju po sistemu »matching funds«, ki pomeni subvencije države na podlagi sredstev, ki jih producenti pridobijo pri evropskih skladih.
Luka Zagoričnik, ki deluje na glasbenem področju, je opozoril na neurejene odnose med javnimi zavodi in nevladniki pri koprodukcijah in drugem sodelovanju. Nevladniki namreč pogosto samo gostujejo, čeprav tudi v zavodih v resnici soustvarjajo program. Enakega mnenja je članica Nacionalnega sveta za kulturo in predsednica Asociacije Jadranka Plut, ki je opozorila, da posebni zakoni ne bodo dali želenih učinkov, če bo ministrstvo hkrati sprejemalo slabo premišljene spremembe na drugih področjih. Izpostavila je predlagane spremembe uredbe o samozaposlenih, ki prinašajo vrsto vprašljivih novosti. »Posebni zakon je nepotreben, če ne bo zajemal vseh področij in statusov.«
