Galerija Božidarja Jakca, nekdanji kostanjeviški samostan, je umetniško središče z več prizorišči: ob stalni razstavi slovenske moderne umetnosti in samostanski cerkvi, ki zaradi pomanjkanja sredstev le še v toplejših mesecih gosti nekaj odličnih razstav, občasne razstave skozi vse leto pripravljata vedno presenetljivi lapidarij in novost – sodobno urejenih več sto kvadratnih metrov galerijskih prostorov v dveh nadstropjih.
Te so letos odprli s pregledno razstavo našega najuspešnejšega likovnika zunaj slovenskih meja, Valentina Omana, ki si ga »delimo« z Avstrijci. Omana je nasledila enkratna zbirka Marie-Luise Betlheim več kot 70 umetniških del profesorjev in študentov Bauhausa v drugem nadstropju ter dela iz zbirke Černigoj/Teater (Loški muzej) našega edinega študenta na Bauhausu Avgusta Černigoja v prvem nadstropju.
Černigoj in Bauhaus
Obe razstavi skozi intimna pričevanja govorita o unikatnem pogledu na življenje in umetnost, ki ga je oblikovala ta edinstvena šola z daljnosežnimi posledicami v samo nekaj letih delovanja. Černigoja je teh nekaj mesecev bivanja na Bauhausu zaznamovalo za vse življenje. Postal je konstruktivist, ki konstruira umetnino kot prostor-časovni dogodek, kar posebno poudari razstava v Kostanjevici, ki Tržačana prvič razstavlja v kontekstu s to slovito šolo. To naredi z dveh strani: z dokumenti pokaže na njegove osebne stike s Bauhausom in predstavi zgodnja konstruktivistična dela, predvsem pa povzdigne Černigoja kot scenografa in kostumografa pri osmih gledaliških predstavah v Trstu. Vidimo njegove večplastne, asimetrične in večbarvne kostume ter »razrezano« scenografijo z več »zasloni« po vzoru futurizma in kubizma. Lahko si le mislimo, kakšen kvantni preskok so v drugi polovici dvajsetih let pomenile te uprizoritve na slovenskih odrih, katerih odmeve lahko še danes zasledimo v sodobnih performativnih praksah.
Najlepši trenutki pa čakajo gledalca v drugem nadstropju, saj je tam prava paša za likovne sladokusce. S tem ne mislim le na prve sodobne družinske tlorise (Farkas Molnar), temveč na grafično mapo Italija, 1921 s kubistično navdahnjenimi litografijami (Farkas Molnar in Henrik Stefan) in na posamezna (ekspresionistična) dela vrhunskih evropskih ustvarjalcev (Paul Klee, Sandor Bortnyik). Pod vitrinami so tudi enkratna ilustrirana pisma (Lou Sheper) in fotografije, ki skupaj razkrivajo sproščeno sodobno življenje naprednih Bauhausovih profesorjev. Černigoj se v okviru te razstave pokaže kot samosvoj likovni ustvarjalec, čigar konstruktivistična dela so kakovostno na enaki ravni kot umetnost Bauhausovih profesorjev in učencev, medtem ko je njegov (in Stepančičev) prispevek k teatru tistega časa povsem primerljiv s tedanjimi evropskimi akterji (Diaghiljev, Piscator).
Zavetja
Po teh razburljivih Bauhausovih prigodah je razstava Zavetja – gnezda in druge naravne oblike iz gozdnega in travniškega življenja Mateje Kavčič prava pomiritev duha in meditacija o naravi, kot se razkrije le redkim sodobnim okoljskim umetnikom. Tokrat je Mateja Kavčič naredila velik korak, saj je od naslikanih listnatih mandal, ki jih je večkrat razstavljala tudi v gozdu, prešla v sugestivno oblikovanje prostora z naravnimi materiali in smiselno dramaturško povezala prostore lapidarija v edinstveno doživetje.
Pogled 8
Obisk Kostanjevice in njenih galerij je zaokrožila že zaprta bienalna razstava Pogled 8 – pogled na slovensko umetnost, ki je letos nekoliko razočarala. V izvirnem konceptu so regionalne galerije podale smetano sodobne slovenske tvornosti, združeno v Lamutovem salonu, letos pa so se v izboru z vseh vetrov le redka dela dvignila nad povprečje.
