Sliki Ptičar in Prestar, ki ju je ustvaril baročni slikar Fortunat Bergant (1721–1769), sta vse od konca druge svetovne vojne veljali za pogrešani. Obstajale so zgolj njune črno-bele reprodukcije iz leta 1922, ko sta bili deli na ogled na pomembni Zgodovinski razstavi slovenskega slikarstva v Ljubljani, njun zadnji znani lastnik pa je bil – med drugo svetovno vojno – Jožef Hudovernik iz Ljubljane. Po vojni je za njima izginila vsaka sled in strokovnjaki so se že bali, da sta morda za vedno izgubljeni. O njuni usodi je krožila vrsta bolj ali manj prepričljivih govoric, vključno s tisto, da si ju je prisvojil razvpiti komunistični veljak Ivan Maček; zdaj se je izkazalo, da nobena od njih ni bila resnična. »Verjetno sta bili sliki po vojni najprej skriti, potem pa se je nanju preprosto pozabilo; lastniki tako najbrž niso niti vedeli, da ju imajo,« ugiba dr. Ferdinand Šerbelj, kustos Narodne galerije in dober poznavalec baročne umetnosti na Slovenskem.
Umetnini brez primere
Obe umetnini imata zelo pomembno mesto v Bergantovem opusu, saj razkrivata duha takratnega časa ter slikarjev pozni slog, hkrati pa spadata med najpomembnejša dela slovenskega baroka sploh. Po več kot sedmih desetletjih od njunega izginotja sta bili po naključju odkriti v neki zapuščini in prav Šerbelj je bil kot sodni cenilec za barok naprošen, naj ugotovi njuno pristnost oziroma vrednost. »Vendar je precej težko postaviti ceno teh slik, saj za takšna dela preprosto ni ustreznih kriterijev,« pojasnjuje Šerbelj. »Bergant je ena najvidnejših osebnosti našega baroka, ti deli pa pomenita vrh njegovega ustvarjanja, zato primerljivih umetnin tako rekoč ni.« Gre za izjemna primerka žanrskega slikarstva iz tistega obdobja, kakršnih v slovenskem prostoru sicer ne poznamo. »Težko je reči, kakšno vrednost bi na primer ti sliki dosegli na dražbi, toda za slovensko likovno dediščino sta brez dvoma neprecenljivo odkritje,« dodaja direktorica Narodne galerije dr. Barbara Jaki.
Šerbelj je Bergantovi mojstrovini takoj prepoznal in pravi, da je bil to eden najbolj čustvenih trenutkov na vsej njegovi poklicni poti. »Bili sta skrbno spravljeni, tudi sicer sta zelo dobro ohranjeni, prav tako pa sta nedotaknjeni v smislu, da na njiju niso bile narejene poznejše preslikave.« Sliki tudi nimata poškodb, izjema so le sledovi šiber na obrazu Prestarja, ki kažejo, da je bil portret nekoč žrtev vandalizma. »Verjetno je na sliko nekdo streljal s pištolo na šibre,« razmišlja Šerbelj. »Če bi streljal s puško, bi bila namreč slika skoraj gotovo uničena.« O vzrokih za »atentat« je težko ugibati, toda povsem mogoče je, da je do poškodovanja slike prišlo med veseljačenjem kakšne razposajene druščine ob koncu 18. stoletja, ko je bilo tovrstno orožje pri nas v rabi.
Po sto letih znova na ogled
Po nekaterih teorijah sta sliki del Bergantovega cikla o petih čutih, pri čemer bi Prestar predstavljal okus, Ptičar pa sluh. Omenjeni vandalizem nad Prestarjem bi v tem primeru lahko ponujal tudi precej sprejemljivo pojasnilo o morebitni usodi preostalih treh slik iz domnevnega cikla. Vendar po drugi strani ni dokazov, da je cikel res obstajal, opozarja Barbara Jaki, saj ni o njem zaslediti nobenih omemb v zgodovinskih virih. »Vsebino in ozadje nastanka teh umetnin je mogoče razlagati na več načinov, saj je mogoče prek simbolov, kot sta presta in ptič v kletki, razbirati tudi druge možne pomene.« Skorajda pa ni dvoma, da sta na portretih naslikana domačina z ljubljanskega mestnega obrobja.
Zadnji lastnik, ki je želel ostati anonimen, se je že ob najdbi zavedel, da gre verjetno za umetnini, ki sodita v nacionalno zbirko, ena od slik je namreč tudi podpisana. Narodna galerija se je z njim nemudoma začela dogovarjati za odkup in dokaj hitro so se sporazumeli o ceni; del potrebnih sredstev je prispevalo ministrstvo za kulturo. Dogovorili so se za obročno odplačevanje, dve tretjini kupnine, ki je znašala 140.000 evrov, sta že plačani. »Bergantovi sliki sta končno tam, kjer morata biti, torej v lasti nas vseh,« je zadovoljna direktorica. Takoj ko bosta restavrirani, ju bodo vključili v stalno zbirko – zraven drugih Bergantovih del, ki že visijo v Narodni galeriji.
Predvidoma bosta sliki, ki nista bili razstavljeni že skoraj stoletje, javnosti na ogled prihodnjo jesen, ko v Narodni galeriji načrtujejo tudi razstavo o Fortunatu Bergantu; na njej bodo predstavili izbor iz njegovega opusa – seveda skupaj s Ptičarjem in Prestarjem. Zadnja razstava del tega svojevrstnega umetnika, avtorja približno stotih slik (večinoma gre za sakralne podobe ali psihološko poglobljene portrete plemičev), je bila namreč davnega leta 1951.
