Letala v ameriški komercialni floti strela zadene več kot sedemtisočkrat na leto, tam pa so strmoglavljenje zaradi tovrstnega udarca nazadnje zabeležili leta 1963.
Ko letalo zadene strela, potniki v njem seveda vidijo blisk in slišijo glasen pok, povzroči pa lahko kratkotrajno utripanje luči znotraj kabine. Temperatura, ki nastane ob stiku strele z letalom, je približno petkrat višja od temperature na Soncu. Kako je torej mogoče, da takšna vročina ne poškoduje letala?
Med izdelovanjem letalo prekrijejo s prevodno zunanjo plastjo, običajno aluminijem. Ta povzroči, da strela potuje po zunanjosti letala in nazaj v atmosfero. A s takšno plastjo ni premazan kljun letala, ki pa je prav tisti, v katerega strela običajno udari. Tam so nameščeni radarji, ki ne delujejo, če so prekriti s prevodno plastjo. Inženirji so ta problem rešili tako, da so kljun obdali s kovinskimi trakovi, ki strelo preusmerijo v preostali del letala.
V veliki nevarnosti bi bil ob udaru strele lahko tudi rezervoar goriva, v katerem bi ena sama iskra lahko povzročila eksplozijo. A tudi za to so strokovnjaki poskrbeli: da vročina zagotovo ne pride do goriva, so izdelali debelejšo zaščitno plast.
Strele torej niso tisto, česar bi se morali bati med letenjem. Veliko nevarnejša pojava, ki spremljata nevihte, sta denimo turbulenca in močan veter.
