Teroristični napad na New York in Pentagon 11. septembra 2001, lanski tragični dogodek, ko je nemški kopilot Andreas Lubitz naredil samomor in skupaj s 150 ljudmi na krovu letala podjetja Germanwings strmoglavil v smrt, ter izginotje letala Malasyan airlines leta 2014 so še spodbudili strah pred letenjem med posamezniki, ki ob pogledu proti nebu ne občutijo želje, da bi postali svobodni kot ptice. Njihove skrbi je želel pomiriti ukrajinski inženir Vladimir Tatarenko in se domislil načrtov za revolucionarno potniško letalo. To bi imelo potniško kabino, ki bi se v primeru nesreče lahko odcepila od preostanka letala in s potniki varno pristala, namesto da bi strmoglavili v smrt.
Veliko zasilno kapsulo bi ob odcepitvi izstrelilo iz preostanka letala, njeno padanje pa bi nato upočasnila padala. Pred pristankom bi se na dnu kabine napihnile gumijaste blazine, ki bi zagotovile varen pristanek na tleh in na vodi. Da bi bila celotna izkušnja brez skrbi celo za tiste, ki poleg lastnega življenja cenijo tudi svojo prtljago, pa načrt predvideva, da bo ta varno shranjena v kapsuli. Če bi jo potniki po načrtih odnesli brez resnejših posledic, pa ni povsem jasno, kaj se ob tem zgodi s piloti. Kapsula namreč ne obsega pilotske kabine.
Tatarenko se je s projektom ukvarjal tri leta in naletel na odobravanje številnih zaskrbljenih potnikov, ob njegove načrte pa so se mnogi tudi obregnili. Med pogostejšimi kritikami se pojavljajo očitki, da bi bila rešitev izredno draga. Konkretnih vsot sicer kritiki ne ponujajo, se pa navaja podobne pretekle nasedle zamisli. Med drugim izkušnjo evropskega raketoplana Hermes. Po nesreči ameriškega raketoplana Challenger 1986 so pri Evropski vesoljski agenciji preverili, ali bi lahko rešilno kapsulo za posadko vključili v oblikovanje svojega raketoplana. Ugotovili so, da bi bil dodatek izredno drag in bi vplival na količino tovora, ki bi ga Hermes lahko ponesel v vesolje. Projekt raketoplana so nato po številnih zapletih prekinili leta 1992.
Po drugi strani so mala letala podjetja Cirrus Aircraft opremljena s padali, ki omogočajo varen pristanek letala ob morebitni okvari motorja ali drugi nesreči med letom, precej priljubljena in uspešna. Podobne načrte, kot jih predlaga Tatarenko, so lani patentirali pri podjetju Airbus. Tudi pri njih bi potniki potovali v posebni kapsuli, pričvrščeni na letalo, le da razlog za njihovo inovacijo ni varnost, temveč enostavnejše vkrcavanje in izkrcavanje z letala. To bi ob pristanku le zamenjalo kapsule in ponovno vzletelo.
Eden od razlogov, zakaj Airbus v svojem načrtu ni bil tako osredotočen na varnost kot Tatarenko, so statistike letalskih nesreč. Te kažejo izredno malo nesreč, prav tako pa te med letom zaradi okvare motorjev in podobnih tehničnih napak predstavljajo manj kot tri odstotke nesreč s smrtnim izidom v zadnjih 10 letih. Poleg tega rešilna kapsula, ki bi se izstrelila in pristala s pomočjo padal, ne bi bila koristna v najnevarnejših trenutkih leta – med vzletanjem in pristajanjem. Zaradi majhne razdalje od tal padala takrat ne bi zagotovila varnega pristanka kapsule. Od leta 2005 do 2014 se je kar tri četrtine vseh smrti zaradi letalskih nesreč zgodilo ravno v teh dveh fazah leta. Za nameček pa se v primeru terorističnega napada in samomora kopilota postavlja tudi vprašanje, kdo bi lahko sprožil varnostno kapsulo.
