V petek okoli polnoči po lokalnem času je kubanski predsednik Raul Castro nastopil po televiziji z naslednjim sporočilom: »Z globoko bolečino sem tu, da našemu ljudstvu in prijateljem naše Amerike ter svetu sporočim, da je danes, 25. novembra 2016, ob 22.29, umrl vrhovni poveljnik kubanske revolucije Fidel Castro Ruz.« O njegovi smrti se je že večkrat poprej govorilo in pisalo, zlasti po tem, ko je 31. julija 2006 zaradi hude bolezni prepustil oblast svojemu pet let mlajšemu bratu Raulu. Zato je že sam Fidel dejal, da ko bo prišel »dan, ko bom zares umrl, tega ne bo nihče verjel«.
Spremljala ga je sreča
Fidel Castro je bil edini sovražnik Washingtona v Latinski Ameriki, ki ga ZDA niso nikoli mogle poraziti oziroma odstraniti z oblasti kljub 637 poskusom umorov in atentatov, kolikor so jih naštele kubanske varnostne službe, niti z neusmiljenimi sankcijami proti Kubi, ki so v veljavi še danes. Fidel Castro je preživel 11 ameriških predsednikov – od Eisenhowerja do Obame. Po ljudskem vraževerju je bil človek, ki mu je bila sreča naklonjena. Srečo naj bi mu oznanjal že pripetljaj, ki se je zgodil med njegovim prvim govorom pred zbrano množico v Havani po zmagi nad vojaško diktaturo Fulgencija Batiste 8. januarja 1959 zvečer. Takrat sta mu menda na ramena sedli dve beli golobici, kar je po afriško-kubanskem verovanju yoruba pomenilo znak, da se Castra drži dobri »ache« (sreča).
Za ene diktator, za druge uporniški mit
Z njegovim odhodom bo verjetno izginil poslednji pravi revolucionar, menijo nekateri analitiki. Dopolnil je 90 let življenja, od katerih je bil več kot šest desetletij aktivni politik in 47 let brez prekinitve tudi vrhovni vodja kubanske socialistične revolucije. Kubo je postavil na vidno mesto na svetovnem političnem prizorišču in v svojem ljudstvu vzbudil ponos in samozavest. Za severnoameriški establišment, za kubanske politične nasprotnike, za latinskoameriško in evropsko politično desnico je bil Fidel Castro diktator, za levico pa uporniški mit in moralna, politična ter etična referenca. Med drugim je govoril: »Bojevati se za neko utopijo, pomeni tudi delno graditi jo« in »Bojte se smrti utopije bolj kot svoje lastne« ali pa »Bolje je umreti stoje, kot živeti kleče«. Bil je odločen in brezkompromisen politik, kar izražajo tudi njegove besede: »Niti korak nazaj, niti za zalet.« Fidel Castro je svojo osebnost kalil na Karibih, v kraljestvu nenavadnosti in pretiravanja. Izjemno karizmo in vodstvene sposobnosti so mu priznali celo njegovi sovražniki.
Rodil se je v pokrajini Holguin kot tretji od sedmih otrok bogatega španskega priseljenca veleposestnika. Šolal se je pri jezuitih in leta 1950 diplomiral kot pravnik na Univerzi v Havani. Že na fakulteti se je včlanil v socialdemokratsko Stranko kubanskega ljudstva (PPC). Po državnem udaru, ki ga je izvedel 10. marca 1952 polkovnik Fulgencio Batista, je Fidel s skupino somišljenikov zasnoval bojno strategijo »fokusa« za osvoboditev države, to je, da najprej zavzamejo strateško nadzorno točko v nekem mestu in nato razširijo upor v pokrajini ter nazadnje osvobodijo celoten teritorij. To strategijo mu je tudi uspelo uresničiti 8. januarja 1959, ko je kot komandant (vojaški čin, ki ga je nosil vse življenje) s svojimi »barbudosi« zmagovalno vkorakal v Havano. To dejanje je imelo zgodovinske posledice za Kubo in za ves kontinent. Strategija fokusa je takrat odprla nove poti revolucijam v drugih latinskoameriških državah, kar se je pozneje izkazalo za pogubno.
Mejniki, ki so zaznamovali Fidelovo vladanje, so med drugim kljubovanje Združenim državam Amerike, njegovo zavezništvo z Rusijo, globoka ekonomska kriza, ki je prizadela Kubo po razpadu sovjetskega bloka, in bolivarjanska revolucija, ki jo je vodil preminuli venezuelski predsednik Hugo Chavez, največji zaveznik Kube v 21. stoletju. Pomemben mejnik predstavlja tudi Fidelova bolezen in njegov umik z oblasti leta 2006, s čimer je bilo omogočeno, da je njegov brat Raul začel tranzicijsko obdobje in iskanje poti za reševanje spora z ZDA.
Zvest predvsem samemu sebi
Da kubanski socializem ni bil uspešen, se je zavedal tudi Fidel sam. Večkrat je priznal, da so bile storjene napake in da se je sam preveč osredotočil na oblast. Bil je apostol revolucije in tudi marksist, toda predvsem je bil »fidelist«, to je zvest samemu sebi in svojemu revolucionarnemu voluntarizmu, s katerim je nemalokrat nadomeščal dejstva in proti zdravi pameti. Dileme, dvome, kritike, alternativne ideje so bile dopustne, a samo znotraj vnaprej določenih okvirov. Fidel je vzgajal generacije Kubancev, ki so se navadili, da on odloča o njihovi usodi in da država skrbi za njihovo reprodukcijo, tako fizično kot duhovno. Njegovo prepričanje je bilo, da denar in bogastvo človeka skorumpira, da znanost krepi duha, da je posameznik samo del celote in ne kot individuum, kar je tudi svojevrsten fundamentalizem.
Washington trdi, da na Kubi vlada diktatura, da se kršijo človekove pravice in da si je zato treba prizadevati za spremembo tamkajšnjega sistema. Dejansko jedro spora med ZDA in Kubo oziroma s Fidelom je bil socializem. Za ZDA je edina sprejemljiva rešitev, da se komunisti na Kubi odpovedo oblasti in da se uvede kapitalistični (neoliberalni) sistem oziroma meščanska demokracija. To pomeni, da bi se morala Havana odreči vsemu, v kar so stari komunisti verjeli, a niso zmogli uresničiti. To je približno tako, kot če bi videli edino možno rešitev nasprotij med zahodnim svetom in muslimanskimi fundamentalisti v tem, da Zahod sprejme islam. Se pravi, da nasledniki Fidela in predvsem predsednik Raul Castro ne bodo imeli lahkega dela v prizadevanju za normalizacijo odnosov s severno sosedo, ki Kubi z blokado ovira normalen razvoj in svobodne stike. Vsekakor se s smrtjo Fidela Castra začenja novo poglavje kubanske zgodovine.
