Zmotno bi bilo trditi, da se je kubanska revolucija (že) upepelila in da se iz nje kot klon nekdanjih sovjetskih satelitov v zdajšnjem Natovem objemu dviga še en neoliberalistično obarvan feniks. Enako zmotno je razmišljati, da so ZDA spremenile odnos do upornega rdečega otoka na svojem latinskoameriškem dvorišču. Drugačna je taktika, potem ko hladnovojnega zombija ni pokončal nesmiseln embargo v škodo kubanskega ljudstva, ampak ga že četrt stoletja vzdržuje pri življenju. Vprašanje je le, ali je Barack Obama pri tem akter ali samo orodje, s katerim se po novem skuša Kubo končno postaviti tja, kjer ji je v ameriškem dojemanju sveta mesto.
Kubanskemu režimu je vsaj zadnjih deset let, odkar se je umaknil Fidel Castro, jasno, da 150 kilometrov od ZDA ne more preživeti v slogu Severne Koreje. Zgodovinski spomin mu daje upanje, da Kubanci ne bodo zdrveli nazaj v čase, ko jih je bil glas ameriškega bordela, in da bodo nadaljnje odpiranje svetu nagradili s podobnim zaupanjem v partijsko vodstvo, kot ga denimo izkazujejo Vietnamci. Posledično seveda Obamov obisk ni mogel biti prijateljski, se pa oblastniki v Havani trudijo, da ga predstavljajo najbolj spoštljivo in z zaupanjem v njegove iskreno dobre namene po normalizaciji odnosov na partnerskih temeljih.
Obama ima še deset mesecev časa, da to zaupanje upraviči in ga umesti v svojo zunanjepolitično dediščino, odprto z Nobelovo nagrado za mir, ki je v nadaljevanju ni upravičil. Jedrski sporazum z Iranom ne odtehta polomov ameriške administracije v zadnjih sedmih letih od Afganistana prek Bližnjega vzhoda do Libije in tudi Egipta, kjer je bila z vojaškim udarom najprej ubita arabska pomlad. Če lahko za obnovljeno hladno vojno krivdo zvrača na Rusijo in za rastočo napetost v jugovzhodni Aziji na Kitajsko, nima nobenega opravičila za še vedno neizpolnjeno obljubo o zaprtju kaznilnice v Guantanamu. Za dejansko zgodovinskost obiska, na katerega je prišel praznih rok, bi Obama poskrbel, če bi odprl pot za konec ameriškega najema tega koščka kubanskega ozemlja, ki razen sedanje cone pravnega somraka za tako imenovane sovražne bojevnike nima (več) pravega strateškega pomena. Pri tem gre ameriškemu predsedniku, ki je z odloki v pristojnosti vlade omilil nekatere gospodarske ukrepe proti Kubi, vendarle verjeti, da ga pri drugi boleči kubanski točki, embargu, blokira kongres. Republikansko obarvanega do konca predsedniškega mandata zagotovo ne more prepričati o nasprotnem, je pa s svojim obiskom v Havani morda odgovoril na prej zastavljeno vprašanje, ali je v novi ameriški taktiki do Kube akter ali orodje. Z njim je uresničil proklamiran namen, namreč da namesto prej napovedanega čakanja na spremembe po obnovitvi diplomatskih stikov med državama tem doda resnični zagon. Skrbi le, da pri tem ne bo podobno nesrečne roke kot pri gradnji nacij v Afganistanu, Iraku, Libiji in se bo v Karibih rodil nov Haiti. Za odgovor na to pa ima, kot rečeno, res (pre)malo časa.
