»Naša država zdaj dobi manj nafte od Venezuele kljub veliki odločenosti predsednika Nicolása Madura, da to prepreči,« je dejal Raul Castro v nacionalni skupščini. »To povzroča težave v kubanskem gospodarstvu.« Vendar bo po njegovih ocenah letošnja gospodarska rast še vedno enoodstotna, kar je dvakrat manj, kot so predvideli. Ekonomisti ne verjamejo, da bo letos Kuba ušla recesiji, ki se bo prihodnje leto še zaostrila, menda s padcem BDP za 3 odstotke. Sicer je imela Kuba v zadnjih petih letih v povprečju 2,8-odstotno gospodarsko rast na leto.
Zdravniki za nafto
Od leta 2000 vse več kubanskih zdravnikov, univerzitetnih profesorjev, športnih trenerjev in drugih dela v Venezueli za vse več nafte, še do nedavnega na primer okoli 20.000 kubanskih zdravnikov za več kot 100.000 sodčkov črnega zlata na dan. Z vso to nafto Kuba ni le pokrila polovice vseh svojih potreb po energiji, ampak je del sodčkov prodala naprej. Zlasti veliko je zaslužila, ko so bile cene nafte visoke. Zdaj lahko Maduro Kubi zagotavlja samo še 55.000 sodčkov na dan, s čimer pa Kuba težko pokrije vse svoje potrebe.
Zaradi hudih gospodarskih težav v Venezueli se bi število sodčkov nafte, ki jih tako dobi Kuba, lahko še zmanjševalo. Če pa bi v Caracasu na oblast prišla opozicija, ki je ob hudem pomanjkanju osnovnih živil v Venezueli vse močnejša, bi morala Havana kupovati nafto po normalni ceni, zaradi česar bi lahko prišlo do takšnega sesutja kubanskega gospodarstva in življenjskega standarda kot v 90. letih, ko je bilo konec velike sovjetske pomoči, predvsem v nafti. Pred 25 leti je bila Kuba celo na robu velike lakote. Že sedanja vladna uredba o tem, da se za 50 odstotkov zmanjša porabo goriva in elektrike v podjetjih, ki ne proizvajajo dobrin, je zbudila strah, da se vrača »posebno obdobje«, saj v 90. letih pogosto ni bilo elektrike. Nekateri na oblasti se bojijo socialnih nemirov. Maduro bo težko še naprej pomagal Kubi, saj naj bi letos Venezueli BDP ob poceni nafti na svetovnem trgu padel za kar 8 odstotkov, inflacija pa naj bi bila 700-odstotna. Primanjkuje celo osnovnih živil, kot sta mleko in kruh. Tudi kubanski zdravniki v Venezueli zaslužijo čedalje manj.
Raul ustavlja privatizacijo
Kot je nedavno na eni od kolumbijskih univerz dejal Pavel Vidal Alejandro, ekonomist z univerze v Havani, je problem Kube ta, da nima alternative in je preveč odvisna od Caracasa. Sicer se je Raul Castro poskušal opreti tudi na Brazilijo, a zdaj ima svoje posledice tudi recesija v Braziliji. Kot v Venezueli pa bi tudi v Braziliji oblast lahko kmalu prevzela desnica, kar bi bil za Kubo hud udarec.
Kubi po lanski normalizaciji odnosov z ZDA, ki je dejansko ostala nekje na pol poti, ni uspelo privabiti tujih vlagateljev. Zasebni sektor dosega za zdaj komaj 5 odstotkov BDP in zlasti dobičkonosnih gospodarskih vej oblastniki nočejo izpustiti iz državnih rok. Ni pa jasen pomen julijske zamenjave gospodarskega ministra. Vidal meni, da birokracija dovoli samo počasne spremembe, kar je, kot pravi, avtodestruktivna nefleksibilnost. Raul Castro je tako na aprilskem kongresu komunistične partije nasprotoval »neoliberalnim reformam« in menil, da ni treba hiteti z rastjo zasebnega sektorja.
