Ne trdim, da gre v tej knjigi za natančen popis splošne zgodovine sveta v zadnjih petdesetih letih, za kaj takega bi seveda potreboval precej več prostora. Osredotočam se zgolj na delno, vendar tudi sila pomembno razsežnost svetovnih procesov – in sicer na to, kar vidim kot glavno temo, ki zaznamuje zadnjih petdesetih let družbenih gibanj v svetu. To je razmerje med znanjem in močjo. Tako začnem z gibanjem proti vietnamski vojni na univerzi v Berkeleyju leta 1964, nadaljujem z upori leta 1968, dogodki iz 70. let v Italiji, vse do protestov proti globalizaciji v Seattlu in drugje na prelomu stoletja ter gibanja Occupy Wall Street. In če najprej odgovorim na drugi del vprašanja: občutek pesimizma izhaja iz preprostega dejstva, da smo se znašli v stanju nekakšne paralize in da je družbeno gibanje, ki si je prizadevalo za osvoboditev človeštva izpod prevlade kapitalizma, doživelo dokončen poraz. To zadnje je postalo povsem očitno ob razkritju jalovosti gibanja Occupy.
Kar naju vrne k prvemu delu vprašanja: kakšni so bili razlogi, da so se ideali iz leta 1968 razgubili oziroma izjalovili?Naj začnem s protesti v Berkeleyju; študentje so takrat nasprotovali vojaškemu posredovanju ZDA v Vietnamu, seveda tudi zaradi možnosti, da bi bili vpoklicani, toda zgodilo se je še nekaj drugega – eden od študentov, Mario Savio, je v svojem govoru, ki je postal tudi eno izmed izhodišč za moja razmišljanja, neposredno prepoznal razmerje med vednostjo in močjo, torej dejstvo, da je univerza kot raziskovalno središče s svojo proizvodnjo znanja v resnici podrejena interesom korporativnega kapitalizma in vojaškega sistema, da je torej vednost v prvi vrsti predmet izkoriščanja. Študentska gibanja leta 1968 zatem prvič v zgodovini ozavestijo družbeni položaj študentov; mi, ljudje znanja, imamo možnost usmeriti družbeno življenje v to ali ono smer. V primeru, da zmaga kapital, bomo dobili družbo, v kateri bo vse več tekmovalnosti in izkoriščanja, povečal se bo prepad med tistimi, ki imajo, in temi, ki nimajo; če pa zmaga gibanje, ki si prizadeva za osvoboditev znanja iz primeža korporacij in struktur oblasti, se lahko rodi nekaj novega. Vendar pa je bilo to gibanje na žalost pod precejšnjim vplivom ideologije leninizma; zgodovinski komunizem je močno omejil njegovo – in s tem našo – domišljijo ter sposobnost širitve.
Če prav razumem, govorite o tem, da premiku od pretežno industrijske produkcije h kognitivnemu delu, ki se je v razvitem svetu zgodil v preteklih desetletjih, ni sledila ustrezna sprememba politične strategije, če lahko tako rečemo, za doseganje ciljev gibanja.Tako nekako. Zastarela politična imaginacija je preprečevala razbiranje sprememb stanja v družbi in je bila tudi eden razlogov, da je del tistih, ki so se v 60. letih upirali, sprejel neoliberalno ideologijo kot nasledek svojega boja proti moči države. Seveda pa je tudi sam kapitalizem močno reagiral proti gibanju. Prav tako je treba opomniti, da zveza med študenti in industrijskimi delavci, ki so se borili za skrajšanje delovnega časa z 48 na 40 ur na teden, ob koncu 60. let ni bila naključna: študenti so se uprli korporativnemu prisvajanju znanja, ki bi lahko omogočilo odrešitev od mezdnega dela; prav to pa so zahtevali delavci, ki so se uprli podrejanju svojih življenj izkoriščevalskim razmeram, ki so so vladale v tovarnah. Navsezadnje svetovni splet in kiberkultura nista nič drugega kot posledica verige transformacij, do katerih je prišlo iz potrebe po osvoboditvi vednosti oziroma oblikovanju tehnologije, ki bi omogočila izstop iz industrijskega vzorca. Zavezništvo med študenti in delavci se je ohranjalo v različnih oblikah vse do konca 70. let in širitve neoliberalizma, ko se je začelo idejo družbene solidarnosti razgrajevati na račun zasebnega dobička korporacij. Vse raznovrstne poti, ki so se odpirale leta 1968, so se postopoma zreducirale na eno samo, ekonomsko razsežnost, torej na akumulacijo kapitala in nenehno rast. In znanje danes služi samo še temu.
Pričakovanja, da nam bo razvoj tehnologije omogočil delati bolj učinkovito in manj, se najbrž tudi zato niso uresničila. Celo tisti, ki imajo redne službe, večinoma delajo več kot pred leti.Znanje in tehnologija kot njegova posledica sta odprla možnosti, ki pa jih nismo sposobni uresničiti, ker nas blokira nekakšno praznoverje, ki nam ga je vcepila kapitalistična paradigma: da je na primer edini način za preživetje ta, da dobivamo plačo, in da je edini način, kako dobiti plačo, sprejemanje pogojev, ki jih postavlja kapital. To prepričanje je treba preseči. Ko denimo Larry Page izjavi, da bi Google v primeru, če bi dal v splošno uporabo vso svojo tehnologijo in umetno inteligenco, naredil polovico obstoječih služb za nepotrebne, se vsi zgrozijo: kakšna katastrofa bi bila to! Toda to sploh ni nujno katastrofa, to je ena od možnosti, ki se nam ponuja, a le če spremenimo način razmišljanja o tem, kako stvari delujejo. Da torej sprejmemo možnost, da bi lahko delali manj – in bi tudi morali delati manj!
Zveni preprosto. Toda če se ozremo okoli sebe, vidimo delavce v podjetjih, ki jih skrbi izginjanje delovnih mest, in kognitivni prekariat, ki se pretvarja, da gre za neodvisne poslovneže. Kako se torej znebiti praznoverja, kot ga imenujete?Zamisel o univerzalnem temeljnem dohodku gre v to smer, pri čemer nanj ne bi smeli gledati kot na nekakšno podporo ali nadomestilo za brezposelnost, temveč kot na dohodek iz pravice vsakogar do obstoja. S tem se ponuja drugačen način za razmišljanje o preživetju kot takem in hkrati premostitev iluzije, da obstaja realna, neposredna povezava med količino dela in dohodki. Navsezadnje tudi kapital ni nekaj konkretnega, vir ekonomske moči ni več stvarno premoženje, ampak nadzor nad semiotičnimi tokovi, nad izmenjavo znakov in pomenov. To se je pokazalo ob gibanju Occupy, ki je zasedlo ulice in trge, toda tam ni doseglo nič, saj v konkretnem, fizičnem prostoru ni več nikogar, proti komur bi se lahko borilo. Kapital je dejansko le še kulturni model, posledica načina, na katerega vidimo svet. Zato danes problem ni političen, v tem pogledu je boj že izgubljen, saj finančna diktatura povsod po svetu onemogoča politično dinamiko, demokracija se je izkazala za lepo idejo, ki pa je mrtva. Toda na srečo politika ni edini način za družbene spremembe; te so možne tudi skozi spremembo kulture ali psihološko transformacijo. In mislim, da bo v naslednjih letih naša naloga predvsem terapevtske narave – v smislu odpiranja oči za nove možnosti in za preseganje mentalnih okvirov. Samo tako bo mogoče preseči občutek nemoči, ki povzroča frustracije in depresijo. Prav depresija, občutek izgube možnosti, nesposobnost aktiviranja dinamike želje, je najhitreje rastoča bolezen v tem stoletju.
Mar ni zmaga Donalda Trumpa za njegove volilce tudi nekakšna terapija?Izvolitev Trumpa je predvsem posledica omenjenih stanj. Saj veste, ena od posledic nemoči je frustracija, ki se odraža v povečani agresivnosti, ponavadi do šibkejših. Ker ne moreš ugovarjati zoprnemu šefu, greš domov in premlatiš ženo. Res je, Trumpovi volilci so zdaj srečni. Kaj pa se bo zgodilo, ko bodo čez čas ugotovili, da jih je s svojimi obljubami pustil na cedilu? Trump bo trdil, da so krivi priseljenci, ali pa komunisti, Kitajska… kar je lahko zares nevarno. Prav zato govorim o pomembnosti terapije, ustvarjati je treba pogoje za družbene prostore avtonomije in pokazati, da je le ozkoglednost tista, ki povzroča frustracije pri večini prebivalstva.
