Avstrija je seveda prav tako majhna država kot Slovenija, zato so težave kritike zelo podobne. Literarno okolje je majhno kot pri vas in tudi pri nas se vsi poznamo med sabo, nastopamo v različnih vlogah. V Nemčiji je vseeno nekoliko drugače, saj je tam v primerjavi z Avstrijo več kakovostnih časopisov in revij za literaturo, tudi regionalnih, ki dajejo več možnosti za pisanje. V Avstriji manjši časopisi nimajo resnih kulturnih rubrik, kar je najbrž podobno kot pri vas. V Avstriji imata dva dnevna časopisa redne literarne priloge, potem so tu le še specializirane revije. Položaj kritikov se razlikuje predvsem po tem, koliko možnosti objavljanja imajo.
Kaj pa mobilnost znotraj skupnega jezikovnega prostora – ali lahko avstrijski kritik piše za nemške medije?Lahko, a je treba imeti zveze. Vsekakor je v nemškem okolju več piscev in je tudi bolj tekmovalno. Seveda je treba znati tudi jezik, saj avstrijska in nemška nemščina nista enaki.
Naj kritika »komunicira« predvsem z avtorjem in člani literarne skupnosti ali s širšo javnostjo?Branje in pisanje kritik je zelo intimen proces, prav tako razvijanje argumentov. Sama skušam vzpostaviti dialog predvsem s knjigo. V mojem fokusu niso predvsem avtor ali bralci. Sem sebična kritičarka, rada imam branje, še posebej zahtevno branje, zato se iz te svoje perspektive zavedam, da množičnega občinstva nima smisla preveč podučevati, kaj naj bere, ga navduševati nad deli, ki morda ustrezajo le določenemu bralskemu horizontu. A všeč mi je biti neke vrste ambasadorka kakovostne literature, rada najdem dobre knjige, ki so prezrte.
Kaj pa menite o tem, da bi morali pisati predvsem o delih, ki so slabo napisana, a vendarle izjemno brana in prodajana?Občasno posežem tudi po kakšni takšni knjigi. Konec koncev kritik sploh ne more nastopiti kot zagovornik dobrih knjig, če ne zna za kakšno napisati, da je slaba. In obratno. Poznati mora različne ravni pisanja in znati o njih razpravljati. Ne verjamem v argument, da nima smisla zgubljati časa za slabe knjige. Mislim, da mora kritik najti ravnotežje med promoviranjem dobrega in opozarjanjem na slabo.
Ste do avtorja uvidevni ali neprizanesljivi?Trudim se, da nisem premehka, razen pri prvencih. Sicer pa je moje vodilo iskrenost, ne da bi bila neprijazna ali groba. Iskrenost je ključno vodilo, tako rekoč opis našega poklica. Paziti moraš, da pri pomembnem avtorju ne vidiš preveč njegovega ugleda, da se v kritiko ne prikrade samocenzura oziroma želja po participaciji pri njegovi slavi. Sploh, kadar napiše slabše delo od tistih, s katerimi je zaslovel.
Za naše okolje so dokaj značilni napadi avtorjev na kritike, ki so si drznili napisati, da je cesar gol. Kako je pri vas?Pri nas so javni napadi redki. Ni avtorjeva pravica, da dobi zadnjo besedo v razpravi o njegovem delu. Občasno srečam kakšnega pisatelja, ki me pokara, da do njega nisem bila poštena, a to je vedno precej omikan pogovor. Pisatelji se zavedajo, kaj je umestno in kaj ne, da je ustrezen odziv na kritike tudi del profesionalizma. V Avstriji bi se javnost smejala avtorju, ki bi skušal s kritikom razpravljati, zakaj se moti v oceni njegove knjige.
