S križem je pogosto križ, neznanska bolečina ob napačnem gibu pa na posteljo priklene še takšnega kerlca. Kolega ima že dolgo podobne težave, ki so posledica športne poškodbe iz mladostniških let. Ko je pred časom kupoval avto, je oči vrgel na športnega lepotca, ki je kar klical po nesreči. A trmast, kot je pač, si ga je kljub prijateljskim svarilom kupil. In z njim užival. Vse dokler ga ni znova zbodlo v križu. Ker je vedel, da ima hudič hitro mlade, je lepotca prodal in nas tokrat vprašal za nasvet. Kot iz topa smo izstrelili: kupi si športnega terenca! In imeli v mislih enega, s katerim smo se spoznavali zadnje dni, peugeota 2008.
Da smo imeli v mislih prav tega, ni nikakršno naključje. Ko smo namreč pred dobrega pol leta sodelovali v velikem primerjalnem testu desetih majhnih športnih terencev, je prav 2008 osvojil visoko drugo mesto (gledal je v hrbet zgolj škodi yeti), naš komentar na nekoliko šibkejšo različico (110-konjsko) s samodejnim menjalnikom pa se je glasil: »Pri udobju za voznika in potnike je dobil visoke ocene, kot tudi pri uporabnosti prtljažnika. Škoda, da zadnja klop ni vzdolžno pomična. Notranjost je sodobna, samodejni menjalnik dodana vrednost. Na slalomu bi lahko bil še boljši.« Že tedaj smo vedeli, da je odločitev o morebitnem nakupu vredna razmisleka.
Peugeot je sicer znamka, ki jo slovenski kupci sprejemajo odprtih rok, kar kaže tudi 7. mesto med vsemi, ki so pri nas naprodaj. Razlog je enostaven: zanimiva kombinacija privlačne oblike, zanesljivosti (res je, francozi se vse manj kvarijo) in ne preveč zasoljene cene. Tudi peugeotu 2008 (v testni različici 1,2 puretech 130 allure) je težko verjeti, da pri pokru ne bi zmagoval, ko pa ima v rokah toliko adutov. Stopnja opreme je najvišja mogoča in ob popolni varnosti lastnika razvaja tudi s samodejno dvopodročno klimatsko napravo, zadnjimi parkirnimi senzorji (so hvalevredni, da v trenutkih nepozornosti zaradi praske ne pride do nepredvidenega posega v denarnico; smiselno je doplačilo 575 evrov za sistem za samodejno parkiranje) in tempomatom, ki pa žal nima podpore radarja. Največje mogoče je tudi srce, ki udarja močno in voznika preseneča, ko pohodi stopalko za plin, konjički pa se odzivajo kot v nestrpnem pričakovanju dirke. Ali do nje dejansko tudi pride, je odvisno od voznika in teže njegove noge, a 200 km/h maksimalne hitrosti in pospešek do stotice pod 10 sekundami obljubljata veliko. Z manjšo pastjo: poraba goriva ob na stopalki za plin odločnem vozniku hitro naraste do meje (v našem primeru 7,1 litra), ko se je treba vprašati, ali ne bi raje izbrali kakšnega varčnejšega pogonskega agregata, saj so v ponudbi tudi trije dizli.
Ne pozabimo, športnemu terencu je šport sicer blizu, dirkanje pa ne. Je namreč krojen v skladu z željami aktivnega para, ki bo ob podrti zadnji klopi (dno je skorajda ravno) vanj zlahka spravil tudi dve gorski kolesi. Seveda bo tudi kakšnemu družinskemu očetu padel v oko, a družinska nrav vendarle ni v prvem planu. Na zadnji klopi je sicer centimetrov za kolena in glavi dveh potnikov dovolj, a težavo predstavlja prtljažnik z osnovnimi 360 litri, ki za potrebe družine hitro postane premajhen, očetu pa tedaj ne koristi niti poznavanje iluzionističnih trikov po vzoru Davida Copperfielda.
Nam je bil seveda všeč tudi zavoljo visokega položaja sedenja. Morebiti se bodo mladi ob tem nasmihali, že čez nekaj let pa bodo visok položaj za volanom še kako cenili. Dodana vrednost so tudi velike steklene površine, zaradi katerih je preglednost podobna, kot jo imajo najboljši košarkarski organizatorji igre, svet (promet) pa imamo pred sabo kot na dlani.
