Zgodba močno spominja na filmsko. V naslovni vlogi je mladi genij, ki je postal eden izmed pionirjev avtomobilske industrije in zgradil imperij, ki še danes sodi med največje na svetu. Bil je bajno bogat, saj je premogel tudi nepremičnine, ki so mu jih zavidali mnogi, imel lepo ženo in mlado ljubico, država pa se mu je kot narodnemu junaku oddolžila z najvišjimi odlikovanji. Toda zgodba nima srečnega konca: v še danes ne povsem razjasnjenih okoliščinah je zaradi domnevne kolaboracije pristal v zaporu, kmalu zatem pa šibkega zdravja umrl. Louis Renault.
Njegova zapuščina je še danes bogata, koncern Renault pa največji avtomobilski v Franciji. »Bil je bogat, močan, slaven, prepirljiv in pogosto brutalen, kot nekakšen mali Napoleon avtomobilskega imperija. Sodelavci so se ga bali, saj je bil kot šef strog, prijateljev ni imel. Ni bil sicer bog, a tudi ne pošast,« so ga leta 1956 opisali v reviji Time.
Izkoristil poslovno priložnost
Zgodba o Louisu se sicer začenja leta 1898, ko se je lotil predelave vozila de dion-bouton, ki ga je nadgradil z menjalnikom s tremi stopnjami, med katerimi je bila tudi vzvratna. Avto je poimenoval voiturette. Ko je dobil stavo, da bo njegov avto z inovativno ročično gredjo pri vožnji v klanec na Montmartru hitrejši od avta s prenosom prek verige, so se mu odprla vrata do potencialnih kupcev in prejel je prvih 13 naročil. Dojel je, da ima veliko poslovno priložnost, zato je združil moči z bratoma Marcelom in Fernandom, ki sta vložila 60.000 frankov. Ustanovili so podjetje Renault Freres. Poslovanje in administracijo je prepustil bratoma, sam pa se je posvetil oblikovanju in proizvodnji. Bil je nekakšen francoski odgovor na Henryja Forda, ki je v Evropo prinesel množično proizvodnjo. Nato je vmes posegla usoda. Marcel se je leta 1903 ubil na dirki, nekaj let kasneje pa je Fernand podjetje zapustil zaradi šibkega zdravja. Pred vrati je bila prva svetovna vojna. Ko je Louis uvidel, da vojski primanjkuje streliva za topništvo, je ponudil pomoč in svoje tovarne namenil vojaškim potrebam, skupaj z Rodolphom Ernst-Metzmaierjem pa sta razvila tank, ki se je izkazal za ključnega pri zmagi zaveznikov. Za zasluge med vojno so ga počastili z velikim križem.
Nepriljubljen med odporniki
Druga svetovna vojna mu ni prinesla nič dobrega. Ko je Adolf Hitler leta 1940 napadel Francijo, je bil na posebni misiji onkraj luže, kjer se je z ameriškim predsednikom Franklinom Rooseveltom dogovarjal o pomoči v obliki tankov. Ko se je vrnil, je ugotovil, da je nadzor prevzel vichyjski režim, ki je bil blizu nacistom, njegove tovarne pa so prevzeli nemški komisarji. Postavili so ga pred zid. Imel je možnost, da sodeluje z Nemci, zanje izdeluje tovornjake in prepreči, da bodo v nasprotnem primeru podjetje preselili v Nemčijo. To je tudi storil in Renault je za potrebe tretjega rajha proizvedel 34.232 vozil. Ko so mu očitali, da sodeluje z nacisti, pa čeprav so podjetje v resnici vodili Nemci, je dejal, da je tako pred deportacijo rešil na tisoče delavcev. Njegovi sodelavci so bili prepričani, da je bilo sodelovanje z nacisti edina možnost, da francosko industrijo rešijo pred propadom. »Dajmo jim maslo, v nasprotnem primeru nam bodo zaplenili krave,« se je Renault slikovito izrazil. Kljub temu je med odporniki postal nepriljubljen, tovarne pa tarča napadov zavezniških letal. Prijatelji so ga rotili, naj zapusti Francijo, a je želel dokazati nedolžnost. Dne 22. septembra 1944 so ga aretirali na podlagi obtožb industrijske kolaboracije z nacistično Nemčijo, kar so podkrepili s 120 milijoni dolarjev, ki naj bi jih prejel za materiale. Nikoli mu niso sodili, zato ni imel možnosti, da bi se branil. Zdravje se mu je namreč poslabšalo, padel je v komo in mesec po aretaciji umrl. Kot vzrok smrti so navedli uremijo, ki ji je sledila odpoved ledvic. Začasna francoska vlada je zasegla tovarno, Renaultova žena in edini sin pa sta bila v tem času 95-odstotna lastnika. Ob nacionalizaciji nista dobila niti enega franka, preostali deležniki pa so dobili nadomestilo. Ko so naposled odprli oporoko, so ugotovili, da je Louis podjetje zapustil vsem 40.000 zaposlenim. Podjetje je tudi po njegovi smrti cvetelo, saj je bil model 4CV, ki ga je skrivnostno razvijal med vojno (razvojnikom je že leta 1940 ukazal: »Naredite mi podoben avto, kot so ga s hroščem naredili Nemci, predvsem pa mora biti poceni in varčen.«), prodajna uspešnica. Ker je bila njegova vdova prepričana, da so ga umorili, so kasneje truplo izkopali in opravili avtopsijo. Pokazala je, da je umrl zaradi zloma vratnih vretenc, kar naj bi pomenilo, da so ga v zaporu mučili.
Znano je rivalstvo z Andrejem Citroënom, ki ga je klical mali Žid. Bil je paranoičen, osamljen in zaskrbljen zaradi vse večje moči komunizma in sindikatov (z njimi se je pogosto sprl, pa čeprav jim je ponujal najvišje plače, 40-urni delovni teden in plačani dopust), zato se je pogosto umaknil v svoj grad ob reki Seni. Domnevno sodelovanje z nacisti pa še danes buri duhove. »Težko je reči, do katere meje ga lahko obravnavamo kot kolaboratorja, saj je v nasprotnem tvegal popolno razlastitev. Samo poskušal je rešiti, kar je skozi leta ustvaril,« je zapisal profesor zgodovine Patrick Fridenson. Nekaj podobnega pravijo tudi njegovi potomci, na primer vnukinja Helena: »Moj dedek ni nikoli sodeloval z nacisti. To je edina resnica. Želimo oprati njegovo ime, saj je bil velik patriot. Zahtevamo odškodnino za povzročeno tako moralno kot materialno škodo.« Zahtevali so 130 milijonov evrov. Neuspešno.
