Če za koga, potem za Chung Mong Kooja velja, da ima odlične zveze in poznanstva. Eden najbogatejših Južnih Korejcev (pod palcem ima okoli pet milijard ameriških dolarjev), ki vodi drugo največje podjetje v državi, koncern Hyundai Motor, bi namreč moral zaradi odtujitve več kot 100 milijonov ameriških dolarjev, s katerimi je plačeval lobiste za politične koristi podjetja in osebne potrebe, za tri leta v zapor, a je trojica vrhovnih sodnikov kazen razveljavila, rekoč: »Preveč je pomemben za naše gospodarstvo, da bi sedel v ječi. Ne želimo se vključiti v igro na srečo, ki bi škodovala gospodarstvu.«
O tem, da je danes 78-letni poslovnež velik igralec na trgu, ni treba izgubljati besed. Priznavajo mu tudi, da je preporodil znamko, ki je dolgo veljala za nezanimivo in predvsem nekakovostno. Njen slogan se je še v 90. letih minulega stoletja namreč glasil: »Pomembne so količine, manj kakovost.«
Ukaz šefa brezpogojno upoštevali
To se je z letom 1999 spremenilo, saj je novi predsednik uprave Chung Mong Koo, ki je nasledil ostarelega očeta Chung Ju Yunga (ta je ustanovil podjetje Hyundai, ki se danes med drugim ukvarja še z jeklarstvom, gradbeništvom, inženiringom in finančnim servisom), nekdanjo filozofijo obrnil na glavo – bolj kot količine je pomembna kakovost. Ta se je začela bliskovito spreminjati, vzornica pa je bila japonska Toyota, ki je tedaj veljala za vodilno na področju kakovosti. Sestavil je moštvo, ki se je sestajalo dvakrat na mesec, naslovna tema pa je bila vedno, kako biti še boljši. »Ljudje danes pravijo, da so ponosni, ker vozijo hyundaija, in jim ni dovolj le, da sedijo za njegovim volanskim obročem,« veliko spremembo komentira poznavalec dogajanj na avtomobilskem trgu John Casesa. Dobro poznana je zgodba o modelu sonata, in sicer njegove pete generacije, ki je prodajno pot začela leta 2004. Ko je s kakovostjo obsedeni Chung naročil prvih 500 vozil in jih pregledal, je ukazal, da jih lahko kupijo zgolj zaposleni v tovarni. Razlog? Motorji so bili nekoliko preglasni, ko še niso bili ogreti. »Zvok je bil tišji od tistega, ki ga oddaja komar, in je po 20 sekundah, ko se je motor ogrel, izginil,« se spominja Lee Hyun Soon, eden izmed nekdanjih podpredsednikov pri Hyundaiju. Seveda so ukaz šefa brezpogojno upoštevali.
Danes je ustroj avtomobilskega velikana takšen, da lahko vse dele nadzorujejo od trenutka, ko jih pošlje dobavitelj, do trenutka, ko pridejo v tovarno. Nadzorni center s premnogimi kamerami in računalniki, ki so ga postavili po vzoru redakcije ameriške televizijske mreže CNN, skrbi za operacije po vsem svetu in bedi nad vsemi razvojnimi dejavnostmi v Evropi, na Japonskem in v Severni Ameriki. Obiskovalci niso zaželeni, zaposlenim pa o centru ni dovoljeno govoriti. Ker nadzorujejo vse operacije v realnem času, lahko nemudoma identificirajo težavo in jo odpravijo. Na veliko veselje šefa, ki velja za deloholika. Vsako jutro je v pisarni že ob 6.30, ko ga začno obveščati iz vseh 42 podružnic Hyundaija in Kie. Če je le mogoče, se ne izpostavlja v javnosti, intervjuje angleško govorečim medijem daje le poredkoma. Verjame pa, da se danes podjetje ponaša z višjo kakovostjo in sodobnejšimi tehnologijami kot njegova nekdanja vzornica Toyota. Če je bil tako Hyundai po raziskavi o kakovosti, ki jo je opravilo podjetje J. D. Power leta 2001, vsega 32. med 37 znamkami, je bil že osem let kasneje četrti, kar je bilo najvišje med množičnimi znamkami. »Hyundai je ambiciozno podjetje, ki je drzno in želi postati vodilno,« pravi John Krafcik, avtomobilski poslovnež, ki je znamki Hyundai onkraj luže zagotovil visoke prodajne številke, potem ko so namesto limuzin njihovo prodajno paleto obogatili priljubljeni športni terenci. Zadetek v polno pa je bilo tudi imenovanje Petra Schreyerja za vodjo oblikovanja.
Krvna zveza je hrbtenica vsega
Chung velja za najstarejšega še živečega izmed osmih bratov (eden je umrl v prometni nesreči, drugi je naredil samomor), s katerimi si je razdelil upravljanje posameznih divizij znotraj koncerna Hyundai, a se z njimi ne razume preveč dobro. V javnosti se večkrat špekulira, da je imel njegov oče več ljubic, zato so matere otrok različne. Tudi zato naj bi bil Chung v neprestanem konfliktu z mlajšim bratom Chung Mong Hunom, ki ga mika njegov položaj. Znan je po nepotizmu. Edinega sina Chung Eui Suna se tako večkrat omenja kot njegovega naslednika, pa čeprav velja prepričanje, da nima ne izobrazbe ne veščin, da bi vodil tako velik in poslovno zahteven koncern. »Poslovni koncept v podjetjih v Južni Koreji je drugačen kot na primer v Evropi ali ZDA. Glavni element strukture je krvna zveza, ki je hrbtenica vsega,« pravijo poznavalci. Ko je z očetom pred leti obiskal avtomobilski salon v Detroitu in občudoval prestižne land roverje in porscheje, je izjavil, da bi takšne avtomobile moral izdelovati tudi Hyundai. »Če želi nekoč voditi podjetje, mora biti bolj realen. Zdelo se nam je, da o avtomobilskem poslu nima pojma,« so se mu posmehovali.
Danes so v Južni Koreji avtomobilska znamka številka ena. Da je Chung Mong Koo vrhunski poslovnež, mu priznava tudi stroka. Tako je dobil posebno nagrado detroitske avtomobilske hiše slavnih, revija Businessweek ga je leta 2004 imenovala za najboljšega poslovneža, leta 2012 pa je po Bloombergu sodil med 50 najvplivnejših ljudi na svetu.
A njegova strast niso zgolj avtomobili. Naravnost zaljubljen je v lokostrelstvo, deset let je bil celo predsednik domače lokostrelske zveze. Ta šport v Južni Koreji velja za izredno priljubljenega, lokostrelci pa se z največjih tekmovanj praviloma vračajo ovenčani s kolajnami. Tudi po zaslugi njegove finančne podpore, ki si jo zlahka privošči, saj je njegova letna plača, ki jo je prvič razkril pred dvema letoma, 13 milijonov dolarjev. Pred leti pa je naredil še korak naprej – kulturni fundaciji je podaril 2,6 milijona delnic podjetja Hyundai Glovis, ki so bile tedaj ovrednotene na 462 milijonov dolarjev. Šlo je za največjo zasebno dobrodelno donacijo v zgodovini Južne Koreje.
