Bilo bi logično, da bi se hvalil, kako zelo dober je, a tega ne počne. Namesto samohvale dovolj povedo številke. Sodeloval je pri oblikovanju več kot 200 avtomobilov, po cestah sveta pa se vozi kar 60 milijonov takšnih, za katere je zaslužen sam. Možakarju je ime Giorgetto Giugiaro, okronali pa so ga za najboljšega oblikovalca minulega stoletja in je živa legenda. Pri 78 letih bi lahko spal na lovorikah, a ne spi. Še vedno riše, načrtuje, svetuje. In o tem, kdaj se bo upokojil, pojasnjuje: »Ne vem. Moj stari prijatelj Ferdinand Piech, ki ga še vedno vikam, mi je nekoč dejal: 'Veš, Giorgetto, ljudje, kot sva midva, se nikoli ne upokojijo. Tega nas pač nikoli niso naučili.'«
Slikar bom, je bila njegova otroška želja, pač v skladu s sloganom, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Že dedek je namreč slikal freske v cerkvah, oče pa se je podpisal pod številna olja na platnu. Pri vsega 14 letih se je vpisal v oblikovno šolo. Čez dan se je učil likovne umetnosti, zvečer pa tehničnega dizajna. Njegove skice avtomobilov so navdušile Fiatovega glavnega inženirja Danteja Giacoso, s katerim je imel sorodstvene vezi, do te mere, da mu je ponudil službo v centru za oblikovanje. Čeprav je veljal za čudežnega dečka, sam ni bil zadovoljen, saj mu nobenega od avtomobilov, ki jih je narisal, niso odobrili. Odločil se je, da bo svoja dela predstavil uveljavljenemu Nucciu Bertoneju. Ta je prepoznal njegov talent in že njegovo prvo skico uporabil za izdelavo novega avtomobila. Šlo je za alfo romeo 2000. »Se spomniš svojega testnega dizajna? Prodal sem ga Alfi Romeo,« mu je veselo novico sporočil Bertone in mu ponudil mesečno plačo 225 ameriških dolarjev. Postal je vodja oblikovanja, modeli so si sledili drug za drugim, od ferrarija 250 GT do BMW 3200CS in maseratija ghiblija. Po šestih produktivnih letih je za kratek čas nov izziv našel pri Ghii, nato pa leta 1968 ustanovil lastno podjetje Italdesign-Giugiaro.
Na klic Honde še vedno čaka
Kmalu je postalo globalna dizajnerska ikona. Ne zgolj po zaslugi avtomobilov, kot so na primer volkswagen golf, fiat panda, audi 80 ali nam dobro znani zastava yugo. Oblikovali so še motocikle, notranjosti jaht in letal, pohištvo, ure, fotoaparate, sončna očala. In celo testenine. »Kar koli že dizajniram, se vedno naučim nekaj novega. Spominjam se, kako zahtevno je bilo oblikovati testenine. Toda bilo je neverjetno, odzivi pa precej večji kot pri avtomobilih. Ves ta čas dizajniranja so dnevi, meseci in leta minili tako hitro, da se danes počutim že starega.« Zgodba se je na neki način končala leta 2010, ko je 90 odstotkov podjetja kupil koncern Volkswagen. »Zdaj bom imel več časa za svoje hobije,« je pospremil novico.
Razlog, da je ustanovil lastno podjetje, je bil enostaven – denar. »Ko sem videl, koliko denarja so tudi po moji zaslugi služili delodajalci, sem si dejal, zakaj tega ne počnem sam,« pošteno priznava. Pri procesu proizvodnje avtomobila pa seveda nikoli ni sam. »Recimo, da si stranka zaželi, da jaz oblikujem avto. Ne bom edini, ki bom njihovo željo preučil. Nato se bo stranka na podlagi skic v dogovoru z mano odločila, katera je prava. V primeru, da stranka izbere drugo skico, kot jo izberem sam, imam jaz še vedno zadnjo besedo. Seveda pa vsi iščemo sinergije, da je končni izid najboljši,« na kratko zaupa delček svojega dela.
Verjetno noben oblikovalec ni imel takšnega vpliva na sodobne avtomobile, kot ga je imel Giugiaro, seznam znamk in podjetij, s katerimi je sodeloval, pa je izjemno dolg – v Evropi so to Alfa Romeo, Audi, BMW, Fiat, Ford, Lamborghini, Lancia, Lotus, Maserati, Renault, Saab, skupina PSA, Volkswagen in Volvo, onkraj luže American Motors, Chrysler, Ford in General Motors, na Japonskem Daihatsu, Isuzu, Mazda, Mitsubishi, Nissan, Subaru, Suzuki in Toyota, v Južni Koreji Hyundai in Daewoo ter na kitajskem China Automotive Company. »Avte sem oblikoval za vse velike igralce na trgu z izjemo Honde. Prepričan pa sem, da bom nekega dne dizajniral tudi za njih,« kljub sedmim križem napoveduje. Ali je njegov vpliv večji od oblikovalskih legend, Italijana Battiste »Pinina« Farine ali Američana Harleyja Earla, je stvar debate, a med še živečimi je zagotovo najplodnejši oblikovalec, čigar tehnike, ki jih je predstavil v 70. letih minulega stoletja – z ravnimi linijami in ostrimi robovi –, je kasneje sprejela večina oblikovalcev po svetu.
Navdihuje ga egipčanska umetnost
Italijan je zaprisežen kolesar, saj je prav s kolesom vsak dan prihajal v službo, eden od njegovih vzdevkov pa je bil mali Giorgio, čeprav v višino meri zajetnih 1,85 metra. Prepotoval je ves svet, kot najboljšo destinacijo za testiranje avtomobilov pa omenja Sardinijo: »Narava je prekrasna, ljudi je malo, ceste skorajda prazne.« Ko ima čas, obišče milansko restavracijo svojega prijatelja Gualtiera Marchesija, ki ga ima za najboljšega italijanskega chefa kuhinje, zelo pa ceni tudi Umberta Eca in njegovo Ime rože. »Gre za avtorja, ki te prisili k razmišljanju.« Zasebno ga ne boste nikoli videli elegantno oblečenega, saj prisega na športna oblačila, ne mara tajliranih oblek, prav tako mu niso pomembne znamke. Navdihuje ga starodavna egipčanska umetnost, ki se mu zdi prefinjena in polna skrivnostnega šarma, občuduje pa konje, ki jih ima za najpopolneje oblikovano žival. Zaveda pa se, da je biti danes oblikovalec nekaj povsem drugače kot pred desetletji. »Je zahtevnejše. Upoštevati je treba ergonomijo, visoke tehnologije, varnost. Vse to je treba imeti v glavi. Obstajajo omejitve. Celo genialni Michelangelo jih je imel. Pomembno je optimalno izkoristiti potencial znotraj omejitev.« Maestro, ko beseda nanese na oblikovanje, še danes ostaja vpliven in ponosen, da si v njegovem nekdanjem podjetju služi kruh kar 1000 ljudi.
