Branko Gradišnik: Elephantidae – slonje pokopališče

lišaj bo kmalu zanimiv. – Robert Frost: List se kosa s cvetom

Štiri leta je tega, Mankyja in Honze še ni bilo pri hiši, Flynna tudi ne, samo Ferris je bil in je hodil z Ano na agility tam na koseškem polju med PST in AC, od koder se potem pride čez nadvoz do Darsa. Oddal sem ju za dve uri trenerki Daši, sam pa obrnil avto in se odpeljal do krožišča na Bokalcih. Sklenil sem na hitro odteči čez Klobuk do Prevala (med Podutikom in Šujico), tja in nazaj je dobra ura. Nazaj grede sem pod lovsko kočo na Klobuku nekaj tuhtal, kot me včasih popade, in ko sem naslednjič pogledal okrog sebe, sem videl, da ne vem, kje sem. No, vedel sem vsaj to, da sem šel preveč v levo in da se spuščam proti Podutiku, ker pa sem imel avto gori na Bokalcah, sem sklenil prečiti v desno, dokler ne pridem na pravo pot.

Takrat šele sem videl, koliko grap skrivajo te rebri – vsake toliko časa sem se znašel v dilemi, ali naj se spuščam dol v tesen in na drugi strani spet grizem v strmino, ali pa naj raje naredim lagoden, vendar zamuden ovinek poprek obeh rebri. Po treh, štirih takih dilemah, ki sem ju rešil z dvema spustoma-vzponoma in dvema ovinkoma, sem se zavedel, da je minila že poldruga ura, jaz pa še nisem na pravi poti, a ker sem vedel, da zadaj nimam kaj iskati, sem šel še naprej. Še četrt ure in priznati sem si moral, da sem zašel. Celo gozd se je iz bukovega spremenil v smrekovega. Nič, najbrž sem prišel predaleč v desno, morda tja, kjer ima Boris Breskvar svojo akademijo za tenis. Kakorkoli že, moram se čim prej spustiti. Spodaj bo cesta in ta me pripelje nazaj.

Spustil sem se po nekem strmem grebenu, kar je vselej bolj priporočljivo od navidezno vabljivih tesni, kajti v teh te vedno čaka podrto drevje in naplutje. Po desetih minutah so se smreke razprle v podolžno jasico in od tam sem prek vrhov spodnjih smrek zagledal prijazno dolino, posejano tu in tam z domačijo na obronkih, ki so se vzpenjali v naslednjo verigo hribov, obraslih z gozdom, ki je temnel v poznem popoldnevu.

Prizor bi bil idiličen, če bi ga prepoznal. A ga nisem: bil sem tujec v tuji deželi.

Če me zdajle zadene od neznanosti, tesnobe, dehidracije in izčrpanosti kap, bi od mene ostale le še kosti, ko bi me našli, sem tedaj pomislil. Pa sem se gotovo motil. Bil sem zelo blizu civilizacije. Malo niže spodaj sem prišel na plano, tvegal zlovešče rožljanje verige pri prvi hiši in tam od gospodarja izvedel, da sem na obrobju Stranske vasi, niti ne več daleč od Prevala.

Zaiti ni težko, težko pa je ostati neodkrit. Če se zgodi pozimi in te pokoplje sneg ali vklene led, ostane truplo nedotaknjeno do odjuge – spomnimo se Ötzija. Če pa v toplejših letnih časih, nastane kmalu neznosen smrad.

* * *

Pozneje v istem letu mi je prijatelj Samo poslal knjigo z naslovom Človek v holocenu.

Frisch je ob, kako mu je že ime, no, onemu, ki je napisal Fizike in Zaobljubo, največji švicarski pisatelj. Rodil se je leta 1911, torej je imel ob pisanju Človeka v holocenu – izvirni naslov sicer pravi Človek se prikaže v holocenu – 68 let. Tu smo negde.

Ali je avtor sam doživljal težave s kratkotrajnim spominom, ne vem. Vsekakor so njegovi opisi spominskih zatemnitev vdovca Geiserja, sam o sebi piše kot o »gospodu Geiserju«, ujetega v vikendu v Ticinski dolini, ki jo je plaz odrezal od sveta v dolini, izredno prepričljivi – najbrž me ne bi smelo zabavati, a nekajkrat sem se na glas zasmejal ob kaki nedoumljivi spremembi v okolju, kajti v nekoliko milejši obliki pojav že poznam. Mene sicer še ne prestavlja kot v teleportaciji iz prostora v prostor, tako kot se godi gospodu Geiserju – to najbrž šele pride – no, kdaj pa kdaj, če se dovolj zamislim, pa se mi tudi že zgodi, da se ozrem okrog sebe in sem drugje. Vendar to še niso amnezični preskoki, saj vem, o čem sem vmes premišljal.

Gospodu Geiserju je težje, ti skoki so vseobsežni, pa tudi Bernarde nima kje v bližini, kajti žena mu je kako leto prej umrla. Zato poskuša vso to zemeljsko in možgansko erozijo pokrpati z izvlečki, navedki in izstrižki iz knjig, ki se nanašajo na krajevne razmere, zgodovino, biblistiko, meteorologijo, fosilistiko itn. – s tem oblaga notranje stene hiše, kakor so že kdaj pred njim drugi ljudje v holocenu, recimo v Starem Egiptu, oblagali stene s podobami, ki so se nanašale na krajevne razmere, na menjavo letnih časov, na Povodenj in Žetev itn., ali, da gremo še bolj nazaj, v Altamiri. Nazadnje se – iz dolgčasa, iz obupa, iz motoričnega nemira? – odloči, da se bo prebil čez visok prelaz v drugo dolino, od koder bi se potem dalo odpeljati se v Basel.

Ves čas sem pričakoval, da se bo knjiga končala s prizorom, v katerem gospod Geiser odkrije, da ne more ne naprej ne nazaj, ne gor ne dol, in potem čaka tam pod prelazom nekje na smrt. Ampak ne, Frisch ima vselej še asa v rokavu – vselej istega, a očitno najvišjega. Kljub telesni krhkosti se gospodu Geiserju posreči sestopiti dobršen del poti v novo dolino, že mu je dosegljiva avtobusna postaja, po prenočitvi na prostem pa se, »ne da bi si povedal, ... kaj je sklenil sam pri sebi«, obrne in se povzpne nazaj čez prelaz in spusti dol v svoj oblepljeni brlog. Ker: »Kaj pa naj gospod Geiser počne v Baslu?«

Koliko knjig sem prebral? Mislim, da okrog deset tisoč, sto gor ali dol. Posebno v otroštvu in mladosti sem jih kar požiral; moj brat je govoril, da ne berem knjig, temveč knjižnice. Pozneje, med 25. in 35. letom, sem še tudi veliko bral, ker pa sem tudi veliko pisal in prevajal, je bila bera vendarle skromnejša. Po 35. letu sem bral samo še poklicno – za potrebe lastnega izpopolnjevanja, torej psihološko literaturo, za delovne potrebe, knjige, ki bi jih ali sem jih prevajal, nisem pa se več z branjem zamotoval.

Ali naj obžalujem tista prva leta, ki sem jih preležal v postelji ob knjigi, namesto da bi šel ven v življenje? Od naprezanja oči sem postal kratkoviden, od ležanja zaležan, od vsebine pa poln lažne učenosti in knjižnih modrosti, ki imajo povečini prav malo zveze s tem, kar je v življenju edino pomembno – v zadovoljstvu živeti s tistimi, ki jih imaš rad in imajo rade tebe.

* * *

Danes menim, da po prvih, recimo, stotih knjigah (sem ne štejem »čebelic«, pravljic, slikanic) nima smisla brati naprej, kajti možnost, da bi iz naslednjih izvedel kaj, česar ne bi bil mogel izvedeti iz prvih stotih, je infinitezimalna. Vse, kar sem morda dobrega odnesel od branja, sem dobil v teh prvih stotih odraslih knjigah. Sem spadajo Trije možje v čolnu J. K. Jeroma, iz katerih sem se učil humorja, kar mi je, introvertirancu, preganjanemu od sošolcev, pomagalo, da sem si jih znal pridobiti; sem spadajo Zapiski iz podpodja F. M. Dostojevskega, kjer sem izvedel, da lahko človek živi in deluje proti svoji življenjski koristi, kar mi je veliko pozneje omogočilo uvid v lastno samospodkopavanje; sem spada Splet norosti in bolečine, izbor krajših besedil Franca Kafke, iz katerih sem črpal tolažbo, da nisem edini zajebanec pod soncem. Pozneje so me presvetlile samo še tri knjige: leta 1981 Rugljeva Dolga pot, iz katere sem izvedel, da sem alkoholik (»človek, ki ga je najbližja oseba že drugič prosila, da naj neha piti, pa tega ne stori, s čimer dokazuje, da mu je alkohol pomembnejši od želje najbližjega«), leta 1986 Dynamics of Creation Anthonyja Storra, iz katere sem dobil objektoodnosni aparat za spoznavanje samega sebe, in leta 2000 Dediči Williama Goldinga, ki so me odprli za Naravo.

Zadetki te vrste so žal še bolj redki kot na Lotku ali Trikrat tri. Medtem pa se bralec polni z nemirom. V naravi pisanja je, da je dolgočasno, če se zadovolji z opisovanjem idile. Sreča, spokojnost, mir – to kratko malo ne gre v denar. Zato se iz knjig hočeš nočeš navzemamo prenapetosti, ekscesov, patologije. Ta vnos na srečo ni tako močan kot zrcaljenje, posnemanje staršev, in če se imata tadva rada in sta zadovoljna z mirno srečo, branje ne bo naredilo hujše škode.

Od skoraj vsake knjige ostane nazadnje zgolj nejasen, a nedvomen vtis, da je »zanič«, »brez veze«, »še kar«, »zanimiva«, »dobra« ali »super«. Kdor si res želi kaj odnesti od knjig, utrditi svoje znanje, naj se torej vrača k tistim izmed prvih sto, ki so mu ostale v prijaznem spominu. Nekatere so se medtem seveda poslabšale, izgubile čar, ki ga daje novoti otroštvo, a nekatere so, kot bo odkril, postale veliko bolj kompleksne. Branje slednjih je kot obisk pri teti, ki ne zaklepa svoje bogate shrambe.

Nasploh velja pravilo, da vsak nazadnje dobi, kar si prisluži. Odlične knjige so samo za odlične bralke/bralce. Slabe pa – na srečo nismo sloni, da bi vse pomnili.

Sloni imajo izreden spomin, ki sega desetletja nazaj, vse do otroštva. In to ni nobena izjema. Kadar po letih naletijo na slonovske kosti, menda razlikujejo med svojci in neznanci – z rilci nežno gladijo ostanke svojih bližnjih.

Kolikor je znano, so poleg homo sapiensa in neandertalcev edini sesalci, pri katerih je mogoče opaziti pogrebne rituale. Martin Meredith (navaja Wikipedija) v neki svoji knjigi opisuje slonovski posmrtni obred, kakor mu je bil priča Anthony Hall-Martin, južnoafriški biolog, ki je osem let proučeval slone v kraju Addo. Ko je umrla matrona (matriarhinja), se je vsa njena družina z mladičkom vred najprej nežno dotikala njenega trupla z rilci: poskušali so jo postaviti na noge. Vsa čreda je začela glasno rjoveti. Mladič je imel oči solzne in je vekal. Potem je vsa čreda obmolknila. Sloni in slonice so začeli nositi na truplo veje in zgrinjati čezenj prst, dokler ni bilo povsem prekrito. Naslednja dva dneva so potrpežljivo in mirno čakali nad tem grobom. Včasih se je kateri član črede oddaljil, se šel napojit ali nasitit, a se je vselej spet vrnil.

Zapise o tako imenovanih skrivnih slonjih pokopališčih, kamor naj bi se na stara leta ali v času končne bolezni sloni umaknili umret na samem, pa gre šteti med legende in mite o teh plemenitih živalih.

* * *

Imata Honza in Manky svoje obrede, ki se tičejo smrti? V gozdu vsak čas kdo pogine – ne ljudje, ampak živali. Truplo gre potem skozi proces naravne reintegracije. Po drugi strani nosi moj bratislavski sosed, logar Kralovič, na dva kraja v gozdu nad hišama ostanke s svoje mize in tisti mesni se prav tako spremenijo v mrhovino, če niso seveda lačne živali hitrejše. Manky in Honza imata pasji voh in vse takšno izvohata ter potem na sprehodih mimogrede zavijeta tja. Medtem ko se Manky samo napoka in je potem včasih le zamišljen, je Honza ne je, se pa v njej rad povalja in ga moram potem v garaži šamponirati in zmivati s curkom pod pritiskom. Po desetkrat si potem z milom zdrgnem roke, Bernarda pravi, da nič več ne voha, meni je pa še slabo. Evo, danes se je zgodilo tako, že na sprehodu mi je smrdelo, čeprav je minus. Tega smrada ne bi privoščil nikomur. Naiven iskalec obredne duševnosti živali bi bil nad Honzo navdušen, jaz pa mislim, da je to valjanje dediščina evolucijske adaptivnosti, saj povečuje predatorjeve možnosti: manjše gozdne mrhovinarke se vonja ne bojijo, prav iščejo ga – tam pa jih pričaka volk.

Vonj po razpadanju ju kratko malo privlači. Seveda bi me našla, če bi ostal v gozdu.

Že nekaj let me vse bolj zaposlujejo misli in priprave na opravila, ki jih ne bi želel zamuditi. Gre za mojo oporoko, za mojo voljo, ki se tiče zavračanja zdravljenja, če ali ko bom v stanju telesa in duha, v katerem ne bo niti videza človeškega dostojanstva več, in pa mojo voljo glede načina in kraja pogreba. Kajti kakšno dostojanstvo je to, če niti ne veš, kje in kako te bodo pokopali?

Ljudje, na katere se obračam po nasvete glede teh zadev – moj prijatelj in odvetnik Andrej Razdrih, moja prijateljica in osebna zdravnica Sonja Ukmar, moja prijateljica in žena Bernarda Gradišnik – mi pravijo, da mi ni treba hiteti. In res, če se pogledam v ogledalu (kopalnice ali knjige), je res videti prezgodaj. Če bi bil pripravljen nositi dobro lasuljo, bi me ljudje na cesti in celo na kopališču imeli za čilega štiridesetletnika. Z malo botoksa in vatiranih ramen celo za tridesetletnika. In z zdaj moderno pričesko, ki gre gor v val, in z nekaj pudra na špranjah morda za petindvajsetletnika. In s fotošopom za novorojenčka z naočniki.

Za iskanje naočnikov, ključev, denarnic in podobnega zapravim dnevno največ po pet minut. Prevajam lahko najzahtevnejša besedila sploh – metrično rimano poezijo, in sicer se mi jo posreči še vedno prevajati literalno, se pravi, z upoštevanjem vseh vsebinskih elementov. Moje poskusne bralke in bralci mi zagotavljajo, da pišem bolje kot kdaj prej. Vsak dan prehodim najmanj deset kilometrov. Ne kadim, ne pijem, ne jemljem zdravil. Varujem se sladkorja. Moj srčni utrip se giblje okrog 60, moj pritisk med 65 in 115, moja teža pri višini 176 centimetrov med 67 in 69 kilogrami in zjutraj najprej pometem v domu ves prah prejšnjega dne, še preden se lotim telovadbe. Bolezenskih tegob nimam, razen krčnih žil, a sem že naročen – za čez tri leta.

Morda to moje gnezdenje ni izraz pričakovanja, kot je z gnezdenjem nosečnic, ki znašajo skup otroško sobo, ampak je enako parobku, na katerega se usede drvar, potem ko je njegova smreka posekana, ogoljena, razžagana in pooblana v deske, pa bodi za mizo ali za rakev: pogled nazaj na dobro opravljeno delo, ki mu manjka samo še čik v roki – čik, ki ga ne bo nikoli več, saj sem nehal kaditi leta 1981.

Te teme me občasno zaposlujejo zadnja tri leta in še jim nisem prišel do dna.

Najprej je tu problem odločanja o lastnem življenju. V mladih letih sem obiskoval prijatelja, ki je trpel zaradi amiotrofne lateralne skleroze. Bolezen je šla svojo neusmiljeno pot naprej; Dušanov svet se je ožil in krčil, najprej na prilagojeno stanovanje, potem na dom starejših občanov, potem na sobo v tem domu. Dolgo ni izgubil poguma in življenjskega veselja. Iz časa, ko je še lahko uporabljal prste, sem ohranil spomin na francosko štruco presenečenja, v katero je po svojem skrivnem receptu vlagal slasten nadev iz sardelne paste, masla, arašidov, peteršilja, drugo sem pozabil ali pa mi niti ni povedal. Pozneje je v domu še kadil in popil kak pir, pri čemer je steklenico držal med rokama, kot to stori tjulenj z žogo med plavutmi, čike, ki mu jih je bilo treba prižgati in deti v usta, pa je izmed ustnic spuščal v vedro z vodo, da so ugašali kot utrinki. Nekaj tednov pred smrtjo mi je povedal: »Branko, pazi, da se ne zajebaš, kot sem se jaz. Govoril sem si, da se bom ubil, ko si ne bom mogel več sam obrisati riti. Ko pa je prišlo do tega, sem odkril, da se tudi ubiti ne morem več.«

Obstaja zakon o pacientovih pravicah, ki podrobno določa, kaj vse mora storiti pacient, ki želi jasno izraziti svojo voljo, da zavrača zdravljenje: »Pacient, ki je sposoben odločanja o sebi in je dopolnil 18 let starosti, ima pravico, da se upošteva njegova volja o tem, kakšne zdravstvene oskrbe ne dovoljuje, če bi se znašel v položaju, ko ne bi bil sposoben dati veljavne privolitve, če:

– bi trpel za hudo boleznijo, ki bi glede na dosežke medicinske znanosti v kratkem času vodila v smrt tudi ob ustreznem medicinskem posegu oziroma zdravstveni oskrbi in tako zdravljenje ne daje upanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja ali lajšanje trpljenja, ampak samo podaljšuje preživetje,

– bi mu medicinski poseg oziroma zdravstvena oskrba podaljšala življenje v položaju, ko bo bolezen ali poškodba povzročila tako hudo invalidnost, da bo dokončno izgubil telesno ali duševno sposobnost, da bi skrbel zase.«

A hudič je v detajlih. Zdravniku ali svojcem se lahko zazdi, da obstaja »utemeljen dvom, da bi pacient voljo v teh okoliščinah preklical« (semantično stavek pomeni ravno nasprotno od tistega, kar želi povedati zakonodajalec: namreč, da obstaja sum, da bi pacient, če bi mu takšno izraženje volje omogočilo stanje, svojo voljo preklical). Poleg tega je treba pred podpisom izjave vse okoliščine predebatirati z osebno zdravnico, potem pa taksativno opredeliti, v katerih primerih pride v poštev opustitev zdravljenja. Izjavo je treba notarsko overiti in potem overjeno oddati ne vem več kje. Kje bo, že zdaj preobremenjena kot vsi družinski zdravniki, našla to uro ali dve zame? Po preteku petih let pa je treba postopek ponoviti! Ampak kaj, če se mi medtem poslabša in tega ne bom več zmogel? Lahko se sicer zavarujem in po 32. členu istega zakona določim zdravstvenega pooblaščenca, pač koga, ki mu zaupam, a tudi ta lahko kadarkoli odstopi od te funkcije! Recimo, če se mu zazdi, da obstaja moralna razlika med izvrševanjem lastne in tuje volje – o čemer tudi ni dvoma!

Kako bi to uredil, da bi lahko res držalo vodo, ne vem. Ko je bil moj sin hudo bolan, sem mu obljubil, da ga bom, če se mu stanje preveč poslabša, sam odklopil. Morda mi zdaj povrne uslugo kot moj pooblaščenec? Ne zahtevam – tole, kar tu zapisujem, je moja izrecna volja, saj bo javno objavljeno – da krši zakonodajo, pričakujem pa, da bo kot moj pooblaščenec vztrajal, ne da bi si dovolil kak dvom oziroma sum.

Dobro, recimo, da bo to s tem urejeno. Kaj pa moje odločanje o tem, kako se mi bo godilo po smrti?

Pri tem me najbolj skrbi, da ne bom ležal tam, kjer si želim. Ljubim zlato sredino, ne želim si ne samote ne gneče, zadošča mi biti v dvoje. Ni mi treba biti stisnjen v diamant in shranjen v domačem trezorju, kakor počnejo v Ameriki, kjer se za denar dobi vse, in tudi ne imeti naravnega pogreba, ki telesa ne ovira pri razpadu v zemeljske elemente (in ki je prav tako vse bolj v modi v Ameriki) – omogočite mi samo, da upepeljen ležim ob poti, ki sem jo prehodil tisoč in tisočkrat, blizu domače hiše, na robu med mestom in gozdom, pod pomnikom, ki je obenem potrdilo o posvojitvi drevesa, spodaj pod travo, ki jo gnoji lipovo listje in cvetje, med drevesnimi koreninami, ki so me tolikokrat spotaknile. In da za to vem zdaj, dokler sem živ in dokler sem še sposoben razumeti in pomniti.

Kot uči pokojni Robert Frost v pesmi List se kosa s cvetom:

Naj ima drevo najboljši list,

najboljši lub in les res čist –

če nima sitih korenin,

bo cvet in plod le še spomin.

»V vlogi za izdajo dovoljenja za pokop žare zunaj pokopališča oziroma za raztros pepela zunaj pokopališča svojci navedejo kraj, kjer želijo, da bi bili posmrtni ostanki pokojnika pokopani oziroma raztrošeni, skladno z voljo pokojnika. Pristojni organ bi izdajo dovoljenja zavrnil le, če bi bil raztros pepela na določenem kraju v nasprotju z drugimi predpisi oziroma bi predstavljal nedopusten poseg v pravice tretjih. Zakon pa ne določa, da bi morala biti pri raztrosu pepela prisotna tudi uradna oseba.«

To tolmačenje, ki sem ga našel na Eupravi, se prav imenitno sliši (razen mogoče tistega »raztrošeni«, kjer bi moralo pisati pač »raztreseni«), vendar pa je iz tega mogoče razbrati, da o grobu ne odloča pokojnik, temveč nekakšen organ na predlog žalujočih ostalih! Mene pa kot živo bitje zanima odločitev, dokler še lahko izvem zanjo. Kdo bi vedel, kakšen pokop lahko pride za mano!

O tem vprašanju sem jim na Eupravo seveda pisal – »pustiti človeka do smrti v nevednosti glede tega, kje bo pokopan, se mi zdi enako brisanju njegove osebe pri živem telesu, saj uprava v takšnem primeru ravna, kakor da človeka ni, dokler je« – pa mi niso nikoli odgovorili. Sploh ne morem priti do fantomskega organa, ki o tem odloča – zdravstvene komisije, ki je menda pod jurisdikcijo ministrstva za tehnologijo – saj nimam pravnega temelja za to, ker še nisem mrtev. Ne morem izkazati pravnega interesa, kajti ta gre le pokojniku! Dokler sem še živ, ne morem vložiti prošnje, zato tudi ne more nihče povedati, ali je kotiček, ki sem si ga izbral, primeren, ali pa bi moj pokop tja »predstavljal nedopusten poseg v pravice tretjih« ali bi bil celo, bognedaj, »v nasprotju z drugimi predpisi«.

Prav, ne dvomim, da bo Bernarda vložila prošnjo v skladu z mojo voljo in da bo po njeni smrti enako storil kateri najinih otrok v njenem imenu, tako da bova lahko ležala skupaj in zanamcem ne bo treba v gneči na dan mrtvih iskati parkinga, ampak se naju bodo spomnili, ko bodo tekli mimo – a tu so še drugi oziri.

Recimo: ko sem oni dan Bogdanu, to je moj starejši in najljubši brat, pisal o svoji želji, ki sem jo v strahu, da me nikakor ne bodo hoteli (v žari) pokopati v nesveti zemlji zunaj pokopališča, omejil zgolj na raztros pepela, me je obvestil, da ga je Rimskokatoliška cerkev prepovedala: »Vatikanska kongregacija je dne 25. oktobra 2016 predstavila nova navodila, kjer piše, da 'ni dovoljen raztros pepela v zrak, zemljo ali vodo'. Papež Frančišek je listino Ad resurgendum cum Christo (v prevodu: O ponovnem snidenju s Kristusom) podpisal 15. avgusta, ob prazniku Marijinega vnebovzetja.«

Hvaležen sem Bogdanu, da me je opozoril na ta papežev strah, da Bog morda ni vsemogočen; enačim ga z Geiserjevim starejšim bratom Klausom tam v steni Matterhorna.

In razmišljam naprej. Ker sem krščen, ne morem v izogib temu problemu niti izstopiti iz RKC in se požvižgati na papeško bulo, kajti krst je po tolmačenju naše RKC »neizbrisno znamenje«.

Kdo mi torej zagotavlja, sploh glede na to, kako se Država in Cerkev vse bolj povezujeta, da ne bo zadevni organ, ko pride moj čas, upošteval papeškega navodila?

Sloni, kje ste, moji sloni z rilci in z vejami in s prstjo, da me zagrebete in ohranite v nežnem spominu?