Po zajtrku smo se po diktatu vodje poti Jana Zoriča vkrcali na našo maršrutko (ruski minibus za 20 oseb) in se odpeljali na pot proti Sisijanu, kamor smo imeli prispeti, kot je s svojo stalno frazo napovedal Jan, »enkrat popoldne«.
Najprej smo zavili v samostan Gegard. Gre za enega prvih samostanov v Armeniji, ustanovil ga je na mestu, kjer je v špilji že v času poganstva izvirala sveta voda, prvi armenski cerkveni vodja Gregorij Iluminator. Ime Gegard pomeni kopje: gre za tisto kopje, s katerim je Longin prebodel Jezusa na križu, da je preveril, ali je še živ. Kopje je prinesel v samostan apostol Juda Tadej.
V gornji cerkveni ladji bi bil, slaboviden, kakršen sem, najbrž padel skozi luknjo v tleh, če ne bi bilo skoznjo prihajalo prelepo večglasno petje. Šel sem ven in naokrog, in ravno ko sem že mislil, da sem videl vse, kar se videti da, sem opazil še en prehod, stopil skozenj in na drugi strani zagledal kamnit most, ki se boči prek rečice. Čeprav se je menda že mudilo, sem šel čez – in ni mi bilo žal. Na drugi strani sem zagledal nekaj dreves, kot pobeljenih od zgodnjega snega. Kaj neki se je belilo v gori zeleni? Ne, ni bilo labodje perje, niso bila nedrja mlade device, ne pleničke, ki jih je v solzah prala, ne brzice, ki so ji jih odnesle: bile so stotine papirčkov, večidel straniščnih, zavozlanih na vejah in vejicah. Posvetilo se mi je, da gre za izpolnjevalnico želja, poklical sem Borisa, dobil od njega papirček, ga privezal – in želja se mi je uresničila tako rekoč nemudoma. Pravzaprav kar dve hkrati. Namreč, obenem ko sem začutil v želodcu, kako se mi kuha – občutek, ki sem ga tako pogrešal zadnja dva dneva, vse odkar sem pogoltnil tabletko selviara, da ustavim drisko – sem malo naprej čez vodo uzrl samostojno poslopje, ki edino ni bilo izsekano in sestavljeno iz kamenja. In res se je, ko sem prišel do tja, izkazalo, da je stranišče.
Pravočasno sem prišel še noter.
Iztrebek je bil ravno pravšnje voljnosti in čvrstosti, morda pa tudi tipnosti, a glede te sem se zadovoljil s pogledom.
Bil sem ozdravljen, čudežno ozdravljen!
Jan nas je nekaj minutk pozneje vkrcal, in ko sem se usedel, sem izvlekel iz nahrbtnika knjigo Songs of Armenia Gevorga Emina, od katere sem prebral ob nakupu v Erevanu sicer zgolj uvodno kazalo. Ker sem vedel, da gre za Stalinovega nagrajenca in nosilca ordena socialističnega dela, so me obdajali samoumevni sumi.
Na strani 157 sem našel pesem Gegárd; prebral sem jo, bila mi je s svojo, kako naj rečem, grobo sklesanostjo zelo všeč in naslednje minute sem namenil prevajanju.
GEGARD
Gegard je kamen sredi kamna,
izdolben iz kamnitih tal –
v Armeniji ne najdeš hrama,
ki bi se k nebu stegoval.
Na zunaj hram ne kaže blišča,
ta je v notránjosti svetišča,
a tujcu ga prikriva skala:
povsod sam kamen, nič kristala.
Če bi bil kdaj spustil svoj gard,
šel pod nebo, bi bil Gegard,
od trum sovražnikov obdan,
še dandanašnji – nekončan.
Začel sem listati naprej in nazaj po knjigi. Bolj ko sem bral, bolj mi je bilo všeč, kar sem bral. Te pesmi so bile tudi same kot izdolbene iz bazalta in v izdolbeninah so se igraje izmenjavale senčne in sončne pege pesnikovega in armenskega življenja. Morda pa Ždanov le ni utegnil vsega prebrati?
Na hitro sem prevedel eno od uvodnih in jo celo poslal naokrog po avtobusu.
KO BEREŠ KNJIGO MOJIH PESMI
Ko bereš knjigo mojih pesmi,
se s senco tiho sklanjaš nadnje,
dokler se tvoja senca res mi
ne zdi kot sama luč nazadnje.
Naj me ponese niže, više
na poti, kot bo šla naprej,
če se mi pesem še zapiše,
bo taka senčica na njej.
Tako niti ne vem več prav, kako smo se pripeljali do naslednje atrakcije, klasičnega helenskega templja v bližnjem Garniju. Z Julijem se nisva preveč menila za arhitekturo in staroveško zgodovino, saj sva si tukaj kupila armenski pastirski frulici (tu jim pravijo duduk). Bili sta sicer bolj preprosti od uradne izvedbe, moja je imela pet prstnic, Julijeva kdove zakaj samo štiri, a kar dobro nama je šlo, vse dokler niso drugi pobesneli.
Pustila sva jih torej pri templju in se umaknila bliže parkirišču. Tam sva potem nekaj časa tekmovala z zvočnikom, iz katerega je prihajal otožen napev flavt. Jaz sem se naučil uvodni motiv iz Leonejevega filma Dober, slab in grd, le enega tona nikakor nisem mogel najti, naj sem še tako spreminjal položaj prstov, in sem ga moral fingirati z žvižgom. Julij se je z zadržanostjo osebe s čutom za timsko delo omejeval na to, da me je spremljal s tako imenovanim podžvižgavanjem, prav kakor se dejansko mora igrati ta glasba, saj daje podžvižgavanje vodilni melodiji posebno globino in sonornost. Potrebovala bi bila morda le še urico ali dve, da bi še bolj izbrusila tehniko, a kaj ko so zdaj pobesnele še branjevke, ki so v bližini prodajale slivki in štur. Pozor, to so bile ženske, pri katerih sva za drag denar 400 dram – v teh krajih pravo premoženje, pri nas 75 centov – kupila svoji piščali!
Če bi jaz komu prodal duduk in bi potem slišal onega zadovoljno piskati nanj, bi bil ponosen. Kdor omogoči enemu samemu človeku, da si zapiska na piščal, pomaga pri stvarjenju sveta, kot je rekel moj oče, ko mi je daroval frulico. (Res pa mi jo je čez tri dni zaplenil z besedami: »Kdor pa mu jo vzame, je svet odrešil.«)
Na srečo sta se za naju zavzela šofer Iraklij in tolmač Džamal. Namenila sta ženam nekaj ostrih besed, po katerih so pobesile svoje motike. Pospremila sta naju na maršrutko, potem pa šla spet ven in se usedla v senco mogočnega oreha.
Malo sva torej še vadila. Čez čas je prišel Džamal in zaprl vrata. Pomislil sem, da gre za varnostni ukrep, kajti ena od tlačank je še naprej nekaj godrnjala v brk, medtem ko je hodila z motiko v rokah okrog maršrutke.
Ravno ko sva prišla do ponovitve sekundarne teme, sem se spet zavedel Džamala. Prišel je noter, obhodil notranjost in skrbno zaprl vsa okna, ki so bila od prej še odprta. Zahvalil sem se mu, rekoč v šepavi ruščini, da se ženščin pač ne bojim, on pa je le resnobno prikimal in si položil kazalec na ustnico, češ naj ne govorim na glas, da jih ne razburim še bolj. Spomnil sem se šele, ko sem ga spet videl sesti k Irakliju – ne, zdaj sta se dvignila in odkorakala proti svetišču ter izginila za skalnim robom razgledišča zadaj – spomnil sem se šele takrat, da sta Iraklij in Džamal Gruzijca in da v armenskem Garniju pač nimata takega vpliva kot v rodni deželi.
Kmalu so se vkrcali še drugi in začela se je vožnja, najprej nazaj do obrobja Erevana, potem na jug prek ravnice, ki bi bila pustinja, če ne bi zelenela, napajana prek namakalnih sistemov, ki so ukrotili gorsko snežnico in jo naučili delati. Res, kot pravi autuni, ljudska žalostinka iz pradavnine, objavljena v Eminovi drugi knjigi, Seven Songs of Armenia:
Bila sem drobne breskve kal,
ki je rasla iz kamnitih tal,
iztrgali so me izmed skal,
me presadili v daljni svet,
pojili z vodo, ki je kot med,
da bi bil ploden, dolg moj vek.
Oj, kdo me vrne v tisti breg,
kjer nas doji kopneči sneg?
Naslednji postanek nama je bil z Julijem dobrodošel, saj sva bila primorana odložiti piščalki. Kot je povedal Andrej (ki je tokrat sedel spet zadaj), je Iraklij rekel, da ga piskanje diskoncentrira, ampak med prevajanjem iz armenščine v ruščino in iz ruščine v slovenščino se lahko izgubi pravi pomen.
Prošnja je bila posredovana sicer samo Juliju, a seveda sem piščal potem pospravil tudi jaz, saj kaj bi si pa mislil fantič sicer o meni?!
Bilo mi je žal, saj sem prepričan, da koncert lahko koncentraciji samo pomaga!
Ves preostanek poti smo potem poslušali Ja sam ja, Jeremija, prezivam se Krstić v Bregovićevi priredbi. Ta slaboumna pesem nas je prejšnje dni znala razvedriti, a zdaj se je zdela odveč spričo dejstva, da je vsak pastirček, ki izvablja iz svoje urezane piščalke prve slabotne zvoke, bolj ustvarjalen od najfinejšega obiskovalca kulturnih prireditev, ki posluša v Cankarjevem domu, recimo, Ludwiga van Beethovna, kaj šele uzmoviča Bregovića.
Povedal sem v ilustracijo anekdoto, ki sem jo slišal od očeta. V času, ko je bil Kocbekov tajnik, sta bila v Beogradu nekoč gosta tedanjega srbskega ministra za prosveto in kulturo. Ta je rekel, da ju bo peljal na koncert. Kako sta bila presenečena, ko sta se znašla v neki špelunki na barkači ob bregu Donave, kjer je godel pravi pravcati guslar!
Moj oče je nekaj časa z zanimanjem poslušal, potem pa se mu je zazdela glasba preenolična – sploh ker so vse pesmi pripovedovale o junaštvih kraljeviča Marka – in vprašal je, ali guslar igra tudi po naročilu.
»Kako da ne!« se je glasil odgovor. »Samo kažite!«
»Možete nam svirati nešto od Ludvika van Betovna?«
»Kako da ne!?«
»Možete počet sa Fugom od be-mola? A dalje prema vašem nahođenju … «
»Evo, sad će ... na uvo da vam se odsvira!«
In guslar je podrgnil po struni in s tremolom zapel: »Vino pije Luda od Betonaaa, u Stambolu u krčmoj bijeli, kad na megdan Fuga od Bemolaaaa …«
In tako naprej, 300 desetercev, v katerih je Fugo od Bemola s pomočjo kraljeviča Marka in njegovega buzdovana nazadnje le pokončal Ludu od Betona …
Dolgčas sem si potem krajšal s peripatetičnimi pomenki z Julijem.
»Julij, a veš, zakaj piščalka zapiska, če pihneš vanjo?«
»Ker gre zrak not in potem gre ven in spet not in spet ven, ko piham ... pa se sliši zvok Uuu-u-uUuU-uuuuuu.«
»Ampak zakaj pa potem druge stvari ne piskajo, ko pihaš vanje, piščalka pa ja? Tvoj transformer ne piska, ne? In pištola na vodo tudi ne?«
»Ker druge stvari so za drugo, piščalka je pa narejena prav za trobit.«
»Zakaj šoferja moti, če zapiskaš?«
»Zato ker misli, da motor piska ...«
»A on pa sme trobit?«
»Ja, on je pač šofer …«
In kakor se to zdaj zdi neverjetno, je Iraklij nekaj minut po koncu tega učenega pomenka ustavil avto, stopil ven pred vozilo, pridvignil pokrov motorja in se zazrl vanj. V motor, ne v pokrov. Toliko še ni bil diskoncentriran. Potem je nekaj rekel Džamalu, ta je nekaj rekel Janu, Jan pa je rekel nam: »A je komu ostalo odveč kaj vode?«
Iz svojih zalog smo zbrali vsi skupaj 4 litre in ti so očitno zadoščali. Maršrutka je spet vozila naprej enako drzno in ponosno kot poprej. Res pa je, da se je okrog nas raztezala ena sama nižava. Bila je nekdanja puščava, ki so jo z namakanjem spremenili v vrt. No, mi nismo prispevali skoraj nič, vsaj ne vode.
Dokončno je bilo negotovosti v zvezi z radiatorjem konec, ko smo se ustavili pod – glej no, glej, kdo bi bil uganil? – hribom, na katerem čepi samostan Khor Virap.
Po grlicah, ki so nam jih tlačili v roke možje ob vznožju, sem vedel, da mora biti kje blizu tudi Ararat, armenska sveta gora, prvo kopno, ki je pogledalo izpod voda, ko so se naposled začele nižati po vesoljnem potopu, tako da je Noetova grlica lahko priletela nazaj z oljčno vejico v kljunčku.
Posel z grlicami se mi zdi zares posrečena ideja: malo je prodajnih artiklov na svetu, ki bi se, potem ko jih plačaš in odneseš na vrh kake gore in vržeš v zrak ali v prepad, ena dve tri vrnili – v trgovino! Razmišljam, kaj bi se dalo še prodajati po tem načelu. Morda magnetke? Drone?
Samostan ima, kot vse v Armeniji, svojo mitsko zgodovino. Ime pomeni »temnica« (dobesedno globoka ječa). Zgodba je skoraj shakespearjevska in podobno nerazumljiva. Spet je vpleten Gregorij Ilustrator. Povedal bom, kar sem si zapomnil od tistega, kar je med vožnjo povedal Jan Zorič.
Najprej je bil tu neki Perzijec, ki je imel ful ful veliko kraljestvo, ampak mu ni bilo dosti in je hotel še Armenijo. A armenski kralj ga je kar zapored premagoval. Potem ne vem, kako se je to zgodilo, ampak vsekakor je Perzijec našel in najel izdajalca – guslarji bi mu rekli poturica – in ta poturica je umoril armenskega kralja, potem pa padel v reko in utonil. Armenci so pobili ves njegov rod, preživel je en sam otrok, to pa je bil ravno bodoči Gregorij Iluminator. Rešila ga je pestunja, kot imajo pestunje navado še iz grških časov, in potem je nekje v rimskem cesarstvu odrastel in prevzel krščansko vero. Pustimo ga za zdaj tam.
V Rim je zbežal tudi sin armenskega kralja, tam odrastel, se izobrazil in se sprijateljil z rimskim cesarjem Dioklecijanom. Ta mu je potem pomagal, da se je vrnil v Armenijo in premagal Perzijca, ki se je medtem polastil prestola. Medtem je Gregorij postal vojak armenske vojske. Zakaj je postal vojak, čeprav je bil kristjan, Zorič ni pojasnil. Rekel je samo, da je ta vojak napredoval, dokler ga niso opazili in ga vzeli na dvor. Postal je, ne vem, guslarji bi rekli, da vezir. Nekega dne pa je kralj odkril ne le to, da je njegov vezir skrivni kristjan, ampak tudi, da mu je prav njegov oče umoril očeta. Ful ful ga je mučil, potem pa ga je vrgel v globoko jamo na Khor Virapu. Armenski kralj je še naprej preganjal kristjane, potem pa se mu je, ko si je preveč privoščil neke ubežne nune, omračil um, tako da je le še »blodil po goščavi kot divji neresec«.
Julij je na tem mestu, kaj pa drugega, vprašal: »Kaj pa je to – neresec?«
Jan je rekel: »Po mojem mnenju je neresen človek. Kralj je postal povsem neresen, hodil je samo še po hosti, tako kot to počne Brane.«
»Ah, kje pa,« sem rekel. »Vam bom jaz povedal, kdo je neresec. Antični mit, ki to najlepše ilustrira, je pripoved o Heraklejevem ali Herkulovem tretjem delu, tretjem junaštvu. Vsi vemo, da je bil Herkul velik junak. Marsikdo pa še ni slišal, kako je Herkul ukrotil erimantskega neresca – to je bilo njegovo četrto tako junaštvo po vrsti. Bilo pa je takole. Evristej je bil mikenski kralj in Heraklejev gospodar. Pošiljal ga je po raznih nesmiselnih in težavnih opravkih, kakršen je bil tudi, da naj ujame neresca z gore Erimant. In zakaj? Ker je neresec ogrožal kmetovalce na pobočjih in obronkih gore, blodil je namreč ne le po hosti, temveč tudi po poljih, in je kmetom teptal posevke in plašil goved. Tako se pač včasih vedejo ljudje, ki se jim zmeša, da ne vedo, kaj je res in kaj ni res. Heraklej je imel kar precej dela z njim, nazadnje pa mu je nekdo svetoval, naj ga zvabi v snežni zamet. Torej ga je zmedel, kar ni bilo tako težko, ker neresec itak ni vedel, kaj je res in kaj ne, in ga pognal v to past. Tam se neresec ni mogel izkopati iz globokega snega. Heraklej ga je zvezal in odnesel pred kralja. Kralj pa se je neresca, čeprav je bil ta zvezan, tako zbal, da se je pred njim skril v sod. In zato o ljudeh, ki govorijo o rečeh, o katerih nimajo pojma, pravimo, da votel sod najbolj zveni! Zdaj pa prepuščam besedo spet Janu Zoriču, naj mu lepo doni!«
Jan me je pogledal izpod namrščene pleše, a nazadnje je le rekel: »No, naš armenski kralj je bil torej neresec. Stanje je bilo slabo, vse dokler lepega dne njegova sestra ni legla v posteljo in zaspala. In ko je spala, so jo obiskale sanje. V teh sanjah je izvedela nekaj neverjetnega. A šele ko se je zbudila, je lahko to, kar je izvedela, povedala tudi drugim dvorjanom.«
Potem je molčal, vse dokler nekdo ni rekel: »No, in?«
Jan je rekel: »Predlagam, da se sprehodimo še na vrh. Ko se vrnemo dol, se bo pa tudi kraljica najbrž že zbudila, da pove, kaj se ji je sanjalo.«
In res je šel še gor. Mislil sem si, da mu je pač zmanjkalo štrene.
Ampak ne, ko so se vrnili – sam sem počakal lepo na klopci v senčki na terasi pred cerkvijo – je Jan povedal: »Medtem se je kraljeva sestra zbudila in povedala, kaj se ji je sanjalo. Rekla je, da lahko iz kralja naredi resca, kakor se reče človeku, ki razlikuje med res in neres, le tisti Gregorij, ki ga je pred petnajstimi leti dal vreči v jamo brez hrane in vode. In da je v sanjah izvedela tudi, da je Gregorij še vedno živ in da bo, ker je kristjan, tudi pripravljen pomagati kralju v nesreči, kajti kristjani so pač taki ljudje, uslužni in nezamerljivi.
In res, čeprav se je zdelo nemogoče, da bi lahko človek preživel petnajst let brez hrane in vode, so za vsak primer šli pogledat – in a si morete misliti, da je bil Gregorij še živ! Res zelo shujšan in šibak, ampak živ. To se je zgodilo leta 301. Gregorij je potem res ozdravil kralja in takoj zatem je ta oznanil, da ga je čudež ozdravitve prepričal, da je krščanstvo prava vera, in da bo poslej uradna vera v njegovem kraljestvu. Gregorija pa je iz hvaležnosti in spoštovanja imenoval za katolikosa, se pravi za načelnika tako ustanovljene armenske apostolske cerkve. To se je torej zgodilo 12 let pred Konstantinovim ediktom. In od takrat Gregoriju na čast postavljajo v Armeniji cerkvice najraje na vrh gora, tako da se v spomin na Gregorija gre gor.«
Ararat, armenska sveta gora Ararat!
Krivična delitev je po prvi svetovni vojni, ko je Armenija postala sovjetska republika, povlekla sedanjo mejo s Turčijo le malo naprej v nižavi, tako da je Masis, kakor mu pravijo Armenci, na turški strani.
Jan in drugi so ga z vrha hriba pač lepše videli, a jaz sem medtem o njem bral v Eminovi pesmarici:
KAKO SI VEDER, MASIS
Kako si veder, Masis,
a meni se čelo
od tvoje usode mrači.
Kako si mlad, Masis,
a v meni
tvoje gorje ječi.
Kako da si veder in mlad,
a meni skrb beli láse? –
i, na svet sem prišel gostovat,
ti pa si tu za vse čase.
Lepši, verjemi, bi mi bil ta svet,
če bi jaz bil gora,
in ti poet.
Potem smo se spustili dol in se odpeljali čez ravan, ki se je ne spominjam, ker sem prevajal gornjo pesmico. Le enkrat sem se zamišljen ozrl skoz okno in videl, da se vozimo po prelepi soteski, ki jo je poleg sence hladila hitra gorska reka.
Ko sem se drugič zavedel, so me že vrgli ven na pripeko. Bili smo sredi gora, na sončnem pobočju, pri samostanu, je povedal Jan, Noravank.
Ali naj napišem kaj še o tem samostanu? Mislim, da ne, hvala.
Vzel sem duduk in šel iskat senco. Našel sem jo zadaj za cerkvijo, tam je bila tudi klopca, na klopci pa je sedel bradat menih s kapuco.
Usedel sem se, pogledal me je in mi pomignil, češ zaigraj.
Kaj sem mogel drugega? Zaigral sem mu edino, kar sem znal: nekaj uvodnih akordov Morriconeja. Da pa bi bila glasba bolj usklajena z okoljem, sem igral bolj počasi. Zvenelo je, bi rekel, dokaj tako, kot morajo zveneti prvi takti priredbe za piščal Boccherinijevega Menueta za godalni kvintet v E-duru (opus G-275). Niti ne preslabo za začetnika, se mi je zdelo. A ko sem dvignil pogled od piščali, sem videl, da si je menih medtem poveznil kapuco čez ušesa. Umolknil sem, on pa je vstal, se pokrižal in se obrnil.
Postalo me je sram, pa sem brž rekel po rusko: »Ja toljko načal učitsja igratj!« To pomeni: »Ravno sem se šele začel učiti!«
Zamišljeno, počasi je prikimal, rekel spasiba in odkorakal.
Pa mislim, da se ni zahvaljeval, ampak je njegov spasiba pomenil natanko tisto, kar je pomenila ta zahvala spočetka: Rusom se ne zdi primerno, da bi se po nemarnem izrekalo Gospodovo ime, zato so »Spasi Bože!« – »Bog se nas usmili!« – izgovarjali brez končnega zloga … (Ta se namreč piše spasibo, a se o v takih primerih preglasi v a.)
Z občutkom, da moja usoda na Noravanku nekako ni dopolnjena, sem šel za njim, a pospešil je korak, in ko sem prišel izza vogala, ga ni bilo več, najbrž je smuknil v kripto. Zato pa sem zagledal srhljiv prizor: Bernardo, ki je lezla po neverjetno ozkem, neograjenem in strmem napušču, oblikovanem kot nazobčano stopnišče, gor v zgornjo cerkveno ladjo nad portalom.
To stopnišče je res izredno nevarno, ker se človek, ko se končno priplazi na vrh, od olajšanja zravna, trešči s temenom v podboj prenizkega vhoda in omahne vznak v globino. Gotovo ima obrambne funkcije, kot pač vse v teh krajih. Mene je rešila moja zvesta čepica. Res pa je, da me ta čepica rešuje prav pred hujšimi posledicami trkov s temenom v razne predmete, ki bi se jim najbrž lahko izmaknil, če mi šilt ne bi zakrival pogleda nanje. No, spasiba …
Notri je bila tema in potem na desni še bolj temna tema. Takoj sem stopil tja in trdo sestopil na dno nekakšne celice. Pred mano so se svetlikali krožci – so bile to luknje v steni, skoz katere je prenikala zastrta dnevna svetloba? Ali pa se mi je še vedno bliskalo od udarca?
Segel sem k njim in odkril, da tipam steno, namazano s katranom, no, verjetno katranasto od lojenega čada, ki se je tu nabiral skozi stoletja, kakor so verniki nažigali lojenke. Srebrni krožci pa so bili dejansko novci, današnji novci, vtisnjeni v to lepko plast.
Izpolnjevalnica želja, kaj pa!
Bernarda je izbrskala iz nahrbtnika novec.
»Daj še enega!«
Komaj ga je našla. »No, zdaj pa pritisniva vsak svojega!«
»Jaz nama bom želel, da srečno prideva dol po tem stopnišču.«
»Kaj pa jaz?«
»Ti pa želi meni in Juliju, da bi znala lepo zaigrati Boccherinijev Menuet za pet godal v E-duru.«
Kot se je pokazalo pozneje v avtobusu, izpolnjevalnica deluje samo napol.
A zdaj smo še v Noravanku. Nekaj zatem se je po stopnicah povzpel tudi Julij, varovala ga je sicer mamica Larisa, pa skoraj ne bi bilo treba, tako spreten in neustrašen je. A to še ne pomeni, da ni brez senčice strahu. Vsak ima svojo skrivno šibko točko.
Že nekaj dni sem v avtobusu lahko lovil na uho, kako z navidezno brezbrižnostjo v glasu sprašuje očka Tomzo, kako veliko je jezero, v katerem, tako nam je Zorič obljubil, se bomo kopali, pa kako globoko je, pa ali so valovi in ribe ipd.
Zdaj pa je pritekel mimo mene iz trgovine s spominki.
Bil je očitno razburjen.
»Julij, kaj je, kaj se je zgodilo?«
»Joj, v trgovini sem videl takšne dobre rokavčke za plavanje, kot po meri zame ...« je rekel. Tako izbrano se izraža, res ne vem, kaj mu prebira Larisa pred spanjem.
»Čakaj, a ti nočeta kupit? Ti jaz kupim, brez skrbi, samo reci.«
Odkimal je kot človek, ki ve preveč.
»Zakaj ne?«
»Ker če bom dobil rokavčke – bom moral vrniti piščalko.«
Takrat šele sem se zavedel, da ima vedno samo eno igračko pri sebi: najprej trasformerja, potem brizgalno puško, potem kartonaste modele avtomobilov, izrezane iz neke gruzijske edicije, in zdaj piščalko.
Res preudarni starši.
Po celodnevnem potovanju sem bil tako sit teh ogledov, predvsem pa jezen, ker so nama z Julijem kratili pravico do miroljubnega muziciranja, da sem se sklenil spustiti v javen spopad z Janom. Ko smo se začeli spet spuščati v sotesko, sem rekel:
»Jan, ne misli, da te ne razumem. Tudi moj oče je trdil, da bi morali biti otroci in popotniki vselej na očeh, ne pa da jih imamo polna ušesa. Ampak če je to res, potem nihče nikoli – če ni jaz – ne dobi priložnosti, da bi povedal takšno zanimivo zgodbo.«
»Tvoj oče je bil moder mož. Njegova maksima je edino zagotovilo, da se ljudje na potovanju ne izgubljajo in ne puntajo.«
»Že, ampak … Kaj ne vidiš, da zidovje ne more biti zares zanimivo, če ni na njem freske človeških usod? Kaj ne vidiš, koliko več se da povedati ob tabornem ognju, kot pa videti v stodeseti cerkvi po vrsti? Kaj ne vidiš, koliko bolj zanimivo je življenje Gregorija Iluminatorja v primerjavi z zidovjem, ki ga je dal postaviti?«
Molčal je.
»Ves dan se cijazimo in si ogledujemo mrtvo zidovje. Ozri se okrog sebe! Ne vidiš, kako sijajna je ta soteska, kako bistra je ta reka, kako blažilni bi bili lahko njuni senca in svežina, če bi si ju le drznili privoščiti?«
Malo je razmišljal, potem pa pobrskal po svojem predvajalniku – in spet sem zaslišal Bregovićevo Ja sam ja, Jeremija.
A nekaj ovinkov naprej je vendar pomignil Džamalu.
Džamal je pomignil Irakliju.
In Iraklij je par minut zatem ustavil.
V pečini je bila luknja – vendar ne luknja Janove vrste – pred njo je bil speljan potoček z bistro vodo, čezenj je držala brv, onkraj brvi pa je bil vhod v špiljo in notri so se tri ženske vrtele okrog ognjišča. Pripravljale so vse potrebno za poznejšo peko večerje.
Kaj naročiti? Od nekod, mislim, da iz naslednje luknje v dnu te luknje, je prišel moški. Nagovoril sem ga, znal je angleško. Izkazalo se je, da je tukajšnji chef. Kuha se zvečer, takrat je tu polno. Lokal sam se imenuje Qarandzav – Špilja.
Povedal sem, da ne pijem, namreč alkohola, da pa se bom z veseljem odžejal iz svetega izvirka, ki ga imajo gotovo kje v notranjih prostorih.
»No, imamo tudi gorski čaj, zelo je dober,« je ponudil.
Iz katerih trav in zelišč je bil, ne vem. V kropu se namakajo te posušene mrvice 5 do 10 minut. Potem poparek popiješ in zajamejo te čustva jasnosti, spokojnosti, miru, ubranosti in samoživosti.
Užil sem potem najlepših dvajset minut v življenju, ko sem sedel na klopci pred špiljo, srebal gorski čaj in izvabljal napeve iz zvestega duduka.
Izkoristil sem preostanek vožnje, da prevedem še eno Gevorgovo. Tokrat sem, poduhovljen od čaja, vzel v roke njegovo kratko pesem o cagavosti:
SE SPLOH KDAJ KAJ IZREČI DA?
Se sploh kdaj kaj izreči da
še krajše kakor z ne in da?
Že, že, a kdaj pribiti da,
kdaj pa odreči (ne z morda)?
Kdor pravi, da se to ne da,
naj pač do smrti – gobezda!
Poslal sem listek Janu, čez čas se mi je vrnil z načečkanim pripisom:
To veš, da da in da da da?
Enako menda ne in ne!
Le ne in da da vselej ne:
to, Brane, pa sva žal midva!
Tvoj Ja-ne
Še vedno sem razmišljal o tej modrosti, ko smo se v mraku pripeljali v obmejni Sisijan.
