»Ključni razlog, da je sploh bila izplačana odškodnina, je dejstvo, da državno pravobranilstvo v postopku odločanja o sporu zaradi sojenja v nerazumnem roku ni vložilo odgovora na tožbo, posledica česar je bila izdana zamudna sodba in so se trditve tožnika štele za resnične,« sta o 3,5 milijona evrov težki zgodbi kranjskega podjetnika Janeza Janše včeraj okrajno in okrožno sodišče v Kranju podala skupno izjavo. Podjetniku zaradi dolgotrajnega tožarjenja za izselitev stanovalcev in uporabo kupljenih prostorov v nekdanjem samskem domu Tekstilindusa v Stražišču pri Kranju pripada 3,5 milijona evrov odškodnine, ki jo je morala plačati država. Na pravosodnem ministrstvu so nam včeraj povedali, da so od pravobranilstva že zahtevali konkretna pojasnila.
Iz vodstva državnega pravobranilstva, na katerega iz Kranja letijo očitki, da se samo ni dovolj angažiralo, pa so nam tožarjenje in odločitev sodišč, ki so na koncu privedla do visoke odškodnine Janezu Janši, pokomentirali precej drugače. V uradu generalnega državnega pravobranilca odločitev ustavnega sodišča berejo kot precej bolj široko kritiko sistema: »V tej zadevi ne gre za napako pri sojenju. Ustavno sodišče je v tem konkretnem primeru odločilo, da gre pri zagotovitvi sojenja brez nepotrebnega odlašanja za odgovornost sodišča in vseh treh vej oblasti, torej tudi izvršilne – zlasti zaradi organizacije pravosodne uprave – in zakonodajne zaradi sprejetja ustrezne zakonodaje. Sistemsko pogojeni sodni zaostanki pa pomenijo kršitev pravice iz 26. člena ustave.« Na konkretne očitke kranjskega sodišča nam na pravobranilstvu do zaključka redakcije niso odgovorili.
Sodniki krivijo katastrofalna 90. leta
O dolgotrajnem sojenju, ki je bilo povod za uspešno tožbo zoper državo, so na kranjskem sodišču včeraj pojasnili, da so imeli leta 1996 zapolnjenih le šest od 11 sistematiziranih mest za sodnike, pravdne zadeve pa sta reševala le dva. Za nameček je Janševo podjetje Infohip v dveh mesecih vložilo kar 115 tožb proti stanovalcem samskega doma, ki niso mogli plačevati nove komercialne najemnine, novi lastnik pa jim je zato tudi izklopil elektriko. Tožbe v skladu s sodnim redom najprej niti niso bili prednostne, po odločitvi personalnega sveta leta 1998 pa je sodišče le začelo razpisovati obravnave. Na kranjskem sodišču pojasnjujejo, da sta počasnejšemu tempu botrovala tudi pravna zapletenost in medsebojna povezanost posameznih tožb, Infohip pa je vmes tudi vsaj dvakrat spremenil tožbeno podlago. »Glede na navedeno kronologijo je jasno, da sodišče zadev 'ni dalo za pet let v predal', kot se poskuša prikazati,« se očitkov branijo na okrajnem in okrožnem sodišču.
Podobnega mnenja so tudi na vrhovnem sodišču: »Kot kaže na prvi pogled, gre za zadevo, ki sega v drugo polovico devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je slovensko sodstvo, kot je znano, beležilo veliko število nerešenih zadev. Šlo je namreč za posledico pravosodne reforme, katere učinek je bilo čutiti še vsaj 10 let kasneje. Sodišča so se v tistem obdobju znašla v položaju, ko so se soočala s prevelikim številom zadev, ki jih niso zmogla pravočasno rešiti.« Na vrhovnem sodišču dodajajo, da je zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) iz leta 2006 v veliki meri onemogočil kasnejše tovrstne zaplete.
Večina pritožb zavrnjena ali zavržena
Med zadevami, ki naslavljajo sojenje v nerazumnem roku, primer kranjskega podjetnika, ki ima 3,5 milijona razlogov za veselje, ni osamljen. Močno pa izstopa po višini odškodnine, ki jo sestavlja predvsem znesek, ki bi ga kupec samskega doma lahko iztržil, če bi – med na sodišču izgubljenim časom – uspešno pobiral najemnino za sobe.
Od pravobranilstva in pravosodnega ministrstva včeraj še nismo dobili podatkov, koliko odškodnin je Slovenija že plačala zaradi sojenj v nerazumnih rokih. Sodna statistika nadzorstvenih pritožb po ZVPSBNO, h katerim se lahko zatečejo obiskovalci sodišč, pa kaže, da so lani 1003 stranke menile, da sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem. Predsedniki sodišč so s sklepom o prednostnem reševanju, odreditvi roka ali obojem skupaj ugodno rešili 16 pritožb, veliko večino pa so jih zavrnili ali zavrgli.
