Sanacija območja Teharij bo trajala pet let, 2.

V 80. in 90. letih sem s pomočjo podjetja Okolje consulting, d. o. o., Celje, prirejal v Sloveniji niz mednarodnih strokovnih seminarjev na temo načrtovanja, projektiranja, upravljanja in sanacije deponij v ZRN. Poleg tega smo organizirali tudi večdnevne strokovne oglede vseh vrst nemških deponij, pri katerih sem bil (med svojo večdesetletno zaposlitvijo v ZRN) večinoma soudeležen pri njihovem načrtovanju in vodil njihov gradbeni nadzor, tako med gradnjo kakor tudi med njihovimi sanacijami. Namesto uporabe in izkoriščanja tega ponujenega tujega strokovnega znanja in mojih praktičnih izkušenj sem v Sloveniji žal žel le vse hujše namerno oviranje prenosa strokovnega znanja, strokovno izolacijo, cenzuro pri objavi strokovnih člankov ter lažnivo blatenje slovenskega gradbenega visokošolstva in uradništva.

Posledice bolonjske reforme višješolstva so vse opaznejše. Iz navedb docentke dr. Ane Petkovšek s fakultete za gradbeništvo in geodezijo ter navedb dr. Mirana Veseliča je razvidno šokantno strokovno neznanje na tem področju. Dr. Miran Veselič velikodušno zagotavlja, da so naravne plasti gline neprepustne in je zato minimalna nevarnost prodora izcednih voda v podtalnico. Povsod po svetu so naravne plasti gline več ali manj prepustne, le sloji gline v Teharjah naj bi bili očitno nekakšna izjema?

Višina letnih padavin v Teharjah znaša 1100 mm. Ker v naravi nič ne izgine, pade torej na vsak posamezen kvadratni meter deponije letno 1100 litrov vode, ki odteka skozi odpadne snovi in iz njih izpira vodotopne snovi. Take vode strokovno označujemo s pojmom izcedne vode. Te večinoma ekološko hudo škodljive izcedne vode lahko odtekajo v podtalnico iznad, izmed ali izpod različnih slojev gline.

Dr. Ana Petkovšek zatorej meni, da bo za sanacijo deponije zadostovala zgolj izdelava »ustreznega« 16-hektarskega glinastega pokrova, ki bo 70 odstotkov »čistih« padavin odvajal površinsko in omejil pronicanje padavin na zgolj 30 odstotkov. Pri tem zanemarja dejstvo, da bo za iznos skoraj enake količine vodotopnih snovi zadostovala tudi že 30-odstotna količina padavin. Količinski iznos okolju škodljivih sestavin bo ostal enak, ustrezno se bo torej zvišala le koncentracija izcednih voda.

Ta pokrov naj bi predvidoma stal le okoli dva milijona evrov. Kot izkušenega gradbenika me zatorej zelo zanima ime gradbenega podjetja, ki bi torej za ceno 12,5 € za m

3

3

Nadalje dvomim tudi, da se bo evropsko sodišče namesto zahtevane celotne sanacije deponije zadovoljilo zgolj s predlagano dvotretjinsko redukcijo pronicanja.

Posledično bo ta pokrov povzročil še neupoštevane nadaljnje nekajkrat višje potrebne stroške, saj pronicanje 30 odstotkov padavin pomeni nastanek »zgolj« 330 mm (letno samo iz tega vira torej 330 l na vsak m

2

Mimogrede le še to: svojčas smo v ZRN pri grobih ocenah gradbenih stroškov za predvidene deponije predpostavljali, da stane hektar celotne urejene nove komunalne deponije okoli milijon tedanjih nemških mark, medtem ko izkušnje pri sanacijah obstoječih divjih deponij kažejo, da ta cena običajno lahko naraste tudi za petkratno do desetkratno vrednost.

Kaj ko bi strokovne odločitve končno prepustili strokovnjakom z ustreznim znanjem in izkušnjami? Angleški pregovor pravi: »Dober inženir se uči na napakah, pameten inženir pa na tujih napakah.«