Pogajalci so besedilo, ki je pripeljalo do včerajšnje zamrznitve stavke, v ponedeljek pisali skoraj do zadnje minute pred dogovorom. Tik preden sta si Milojka Kolar Celarc in Konrad Kuštrin segla v roke, so ugotavljali, ali vlada sploh še stoji za ključnim delom kompromisa, ki ga je predlagala sama. Prav tako so v delu vladne koalicije ministrici za zdravje kaj hitro začeli očitati, da ji niso dovolili podpisovanja takšnega dogovora. Če bi se izkazalo, da je to res, bi odstopila, pravi ministrica.
Zmeda ni dobra popotnica ne za sporazum ne za ministrico. Poznavalcem financiranja zdravstva se že zastavlja kopica vprašanj. Predvsem jih zanima, kako skrbno so na vladni strani preračunali finančne posledice. Glede na standarde in normative iz tako imenovane modre knjižice je v nekaterih strokah preobremenjena večina zdravnikov. Dobro je, da bi nagrajevanje po novem pogojevali z dodatnimi zdravljenji. A to pomeni tudi, da bo treba kaj kmalu plačati še delo medicinskih sester in drugih v ekipah, ki sodelujejo pri oskrbi bolnikov. Če bo cena dogovora presegla 40 milijonov evrov oziroma znesek, ki ga bo prispeval državni proračun, bo razliko plačevala zdravstvena blagajna. Iz iste malhe, kjer bo za dodatna zdravljenja in skrajševanje čakalnih dob v prihodnjem letu že tako namenjenega premalo denarja.
Očitno so vsi pozabili na lekcijo iz časa pogajanj o plačnem sistemu leta 2008. Sprva je znašala ocena dviga plač v zdravstvu po vseh štirih korakih na letni ravni 140 milijonov evrov. Ko je bilo že znano, da pri teh izračunih niso upoštevali vseh elementov, je takratni minister za javno upravo in glavni vladni pogajalec Gregor Virant govoril o 170 milijonih evrov. Do leta 2010 so na zdravstveni blagajni ugotavljali, da jo bodo vsi štirje koraki dviga plač skupaj stali skoraj 310 milijonov evrov.
Bolnikom daje vlada z bistveno bolj tresočo roko. Na obširno zaposlovanje zdravnikov, s katerim bi zdravljenje resnično postalo bolj dostopno, bo treba še počakati. Skrb zbuja tudi mešetarjenje s pragom, pri katerem bi lahko v ambulantah zaradi utrujenosti začeli odklanjati bolnike. Če bi se dogajanje v zobozdravstvu, kjer so ljudje v nekaterih krajih zaman iskali prostor zase, razširilo še drugam, bi bil to še eden v vrsti porazov zdravstvene politike v Sloveniji.
Fidesovi možje svojo nalogo opravljajo. Za člane sindikata skušajo iztržiti čim boljše plačilo in čim znosnejše pogoje dela. Na kaj pri svojih potezah mislijo v vladi, je včasih težko razbrati. Iz državnega proračuna bi morali na primer že zdavnaj prispevati več za zdravstvo. To je vladi ne nazadnje sporočila analiza s tujimi strokovnjaki, ki jo je naročila Kolar-Celarčeva in z njo odložila reformo. Zdaj so obljube o prevzemanju večje odgovornosti za zdravstvo bolj oprijemljive, a le zato, ker bo vlada s pomočjo proračuna plačevala za nagrajevanje zdravnikov. V to jo je prisilila stavka. Bolniki, ki so v njenem mandatu čakali v vse daljših vrstah, niso bili zadosten argument.
