Čeprav je odškodnina za izbris zdaj mizerno nizka – šeststo evrov do tisoč osemsto evrov za leto izbrisa – je prevladala politična odločitev držav članic, da je to dovolj. (Države tako ravnajo, saj vsaka varuje svoje interese, ko gre za nižanje odškodnin v sodnih postopkih pred strasbourškim sodiščem.)
A Saccucci nas je opozoril, da boja za pravice izbrisanih v Strasbourgu še zdaleč ni konec. Četrtkova odločitev se namreč nanaša le na eno kategorijo izbrisanih. Na sodišče pa je Saccucci vložil še štiri druge pritožbe – v imenu mnogih izbrisanih, ki jim država ne omogoča niti ureditve statusa, kaj šele, da bi lahko dobili odškodnino.
Ali je pravilen vtis, da je evropsko sodišče za človekove pravice presojo, ali je odškodninska shema ustrezna, prepustilo odboru ministrov pri Svetu Evrope?To je res. Sodišče se je v glavnem – ne pa povsem – oprlo na ugotovitve odbora ministrov (odposlancev držav članic Sveta Evrope, pri katerem deluje sodišče, op. p.). Odbor je že letos spomladi ugotovil, da je bila zahteva sodišča iz leta 2012 (Kurić proti Sloveniji) po vzpostavitvi odškodninske sheme v Sloveniji izpolnjena. Sodišče je le še dodalo, da je zadovoljno s tem, da zakon o odškodnini za izbris ustreza izpolnitvi sodbe.
Odbor ministrov je politični, in ne pravosodni organ. Ali to pomeni, da je tudi sodišče odločalo politično?Evropska konvencija o človekovih pravicah, ki je podlaga za delovanje sodišča v Strasbourgu, nadzor nad izvrševanjem sodb prepušča odboru ministrov. Če sodba ne bi bila izpolnjena, bi odbor ministrov primer sicer lahko vrnil sodišču, sicer pa odbor o vsem odloča sam. Res je, da so njegove odločitve politične. Res pa je tudi, da je moralo sodišče vsaj delno tudi samo oceniti, kako je bila izvršena sodba, saj je moralo presoditi, ali aktualni primer Anastasov lahko zavrže ali ne.
V tem smislu ni mogoče zanikati, da je bila »politična volja« podlaga za odločitev sodišča, da primer Anastasov zavrže. Sodišče se je odločilo, da bo več teže dalo golemu dejstvu, da odškodninska shema v Sloveniji obstaja, ne glede na to, da so odškodnine nesorazmerno in neutemeljeno nižje od odškodnin, ki jih je izbrisanim določilo sodišče v prvotni sodbi Kurić (odškodnine v odškodninski shemi znašajo samo dvajset do največ šestdeset odstotkov višine odškodnin, ki jih je dosodilo sodišče, op. p.).
Sodišče je še sporočilo, da je treba »vsako kritiko višine odškodnin najprej nasloviti na domača sodišča«. Ali to pomeni, da bodo morali izbrisani še enkrat skozi vse kolesje sodnega mlina, preden bo strasbourško sodišče ponovno presojalo o njih? Je ta zgodba neskončna?Iskreno se mi zdi, da je to sporočilo sodišča kontradiktorno. Po eni strani sodišče pravi, da »dvajset do šestdeset odstotkov višine odškodnin« ustreznih. Po drugi strani pa izbrisanim sugerira, naj na slovenskih sodiščih spodbijajo višino odškodnin in se potem vrnejo v Strasbourg. S tem strasbourško sodišče na izbrisane prenaša veliko breme. Takšen napotek je nekoliko neodgovoren.
Zakaj je sodišče na koncu sporočilo, da bo morebiti vendarle kdaj ponovno odprlo primer, ki ga je v četrtek zavrglo? To je težko razumeti. Je primer končan ali ne?Edina razumna razlaga je, da sodišče hoče reči, da bo primer ponovno odprlo, če odškodninska shema nekoč ne bo več delovala ali če bodo odškodnine celo nižje od »spodnje meje« dvajsetih odstotkov.
Kaj tokratni poraz pomeni za vaše delo z izbrisanimi?Dela imamo še veliko. Opozoriti vas moram, da se tokratna odločitev nanaša zgolj na eno skupino izbrisanih – tiste, ki so si vmes že uspeli urediti status v Sloveniji in zdaj lahko zahtevajo odškodnino. Na sodišče pa smo vložili še štiri druge pritožbe, v katerih je združenih stotine izbrisanih, ki si niti statusa še niso mogli urediti. Sodišče o tem še ni odločalo. Naša bitka za statuse in odškodnine v Strasbourgu torej še zdaleč ni končana.
