Sodišče EU v Luksemburgu bo svojo odločitev o sanaciji slovenskega bančnega sistema, na katero nestrpno čakajo tako oškodovani lastniki delnic in podrejenih obveznic bank kot vodilni v Banki Slovenije in na ministrstvu za finance, sporočilo v torek, 19. julija. Ustavni sodniki bodo takrat ravno začenjali sodne počitnice, izbrisani obvezničarji pa, kot kaže, z odškodninskimi tožbami lovili zastaralne roke.
Za zdaj brez zadržanja zastaralnih rokov
Ustavni sodniki o pobudi za zadržanje zastaralnih rokov za vlaganje odškodninskih tožb zoper Banko Slovenije in banke namreč ne bodo odločali pred poletnimi počitnicami. Zastaralni roki se v primeru večine bank (NLB, Nove KBM, Abanke, Probanke in Factor banke) iztečejo decembra (za Banko Celje pa leto pozneje). Kot smo že poročali, so želeli pobudniki začasnega zadržanja zastaralnih rokov s tem oškodovancem zagotoviti pravno varstvo. Vlaganje odškodninskih tožb je namreč edino, kar jim zakon o bančništvu omogoča, čeprav velja poudariti, da je po presoji vrhovnega sodišča to povsem neučinkovito in so tožniki večinoma vnaprej obsojeni na neuspeh.
Preti jim časovna stiska
Pobudniki so poudarjali, da se lahko oškodovanci zaradi dolgotrajnega odločanja ustavnega sodišča jeseni znajdejo v veliki časovni stiski. Če bo ustavno sodišče odločilo, da zakon o bančništvu ni sporen, bo zaradi izteka zastaralnih rokov nedvomno nastala težava, nastala pa bi tudi v primeru ugotovljene neskladnosti z ustavo, če ustavni sodniki hkrati ne bi določili načina odprave posledic neustavnega zakona. Ustavni sodniki bi se tako tudi sami ognili časovnemu pritisku, so opozarjali pobudniki, a očitno neuspešno. »Ustavno sodišče bo obravnavo zadev glede zakona o bančništvu nadaljevalo, ko bo prejelo sodbo Sodišča EU. Potem bomo videli, kako naprej,« so nam namreč pojasnili na ustavnem sodišču.
Odvetnica pobudnikov za zadržanje zastaralnih rokov Tamara Kek takšne odločitve ustavnih sodnikov ni pričakovala. »S predlogom za zadržanje smo želeli začasno zadržati tek zastaralnih rokov za vlaganje morebitnih odškodninskih tožb, da ne bi prihajalo do še hujših posledic za oškodovane lastnike izbrisanih delnic in podrejenih obveznic bank in sama odločitev o začasnem zadržanju na obravnavo glavne zadeve, to je, če je bil poseg ustavno sporen, ne bi smela vplivati,« je pojasnila za Dnevnik.
»Če bo Ustavno sodišče res čakalo na odločitev Evropskega sodišča, bo s tem prisililo oškodovance, da na silo vlagajo odškodninske tožbe, pri čemer bodo že vnaprej vedeli, da nimajo učinkovitega pravnega varstva. Edino pravno varstvo, ki ga imajo, je zgolj na papirju. Mi namreč še vedno nimamo vhodnih podatkov, brez teh pa je nemogoče ugotoviti protipravno ravnanje in oceniti višino škode,« je dodala.
Kaj so kolege v Luksemburgu spraševali ustavni sodniki
Ustavni sodniki so se na luksemburške kolege obrnili novembra 2014, ključna dilema pa se je nanašala na sporočilo o bančništvu, ki ga je evropska komisija objavila konec julija 2013, Slovenija pa je na njegovi podlagi spremenila nacionalno bančno zakonodajo in omogočila izbris. Odgovor na to vprašanje je prvi pravobranilec luksemburškega sodišča Nils Wahl nakazal že februarja letos, ko je ocenil, da sporočilo Sloveniji ni neposredno zapovedovalo izbrisa okoli 600 milijonov evrov podrejenega dolga. Na vprašanje, ali sta morali Banka Slovenije in slovenska vlada v zameno za bruseljsko odobritev državne pomoči domačim bankam sprejeti ukrepe za prerazdelitev bremen vlagateljev, je odgovoril pritrdilo, a hkrati dodal, da evropska komisija od njiju ni nikdar zahtevala, da to storita z razlastninjenjem več kot 1500 imetnikov podrejenih obveznic šestih slovenskih bank.
Vprašanja ustavnih sodnikov so bila sicer zastavljena znatno širše. »Bi se lahko država izpostavila tveganju izdaje morebitne odločitve komisije o nedovoljeni državni pomoči?« so spraševali, zanimalo pa jih je tudi, ali ni morda komisija tista, ki je presegla svoje pristojnosti s tem, ko je podelitev državne pomoči pogojevala z izbrisom podrejenih obveznic. Četudi Sloveniji za sanacijo bank ni preostalo drugega kot to, da je izpolnila zahteve komisije, in četudi ta pri tem ni presegla svojih pooblastil, pa jih je zanimalo še mnenje luksemburških kolegov o tem, ali je to v skladu z načelom varstva upravičenih pričakovanj, v skladu s pravico do zasebne lastnine in ali je bil poseg res sorazmeren.
