Evropsko sodišče je julija lani ugotovilo, da Slovenija krši evropsko direktivo o odpadkih in odlaganju odpadkov na dveh lokacijah v okolici Celja. Eno se nahaja na območju poslovne cone Gaberje jug, drugo pa na območju Bukovžlaka, v sklopu katerega so tudi Teharje.
»Januarja letos so naši predstavniki evropski komisiji predstavili vse aktivnosti v zvezi s sanacijskimi ukrepi in ugotovitve dosedanjih geoloških in hidrogeoloških raziskav kot tudi raziskav izkopanega materiala na območju Teharij, kjer so bili nezakonito odloženi nevarni odpadki. Konec marca je naša država komisiji posredovala tudi obsežno dokumentacijo predlagane sanacije na območju Teharij z namenom, da zavzame stališče glede ustreznosti. Komisija je predlog sanacije potrdila in ocenila, da je ta celovita, primerna in razumna,« je povedala Tanja Bolte, generalna direktorica direktorata za okolje na ministrstvu za okolje in prostor.
Gre za zelo kompleksno sanacijo, tudi zato, ker so lastniki parcel na Teharjah tako zasebniki kot pravne osebe, obenem tam potekajo tudi številni vodi, od cevovoda, do plinovoda in vodovoda ter celo po vojni odkrita grobišča. Je pa ravno območje Teharij izredno degradirano, saj so tam do leta 1990 potekale aktivnosti jugoslovanske vojske, z namenom izboljšanja zamočvirjenih tal so se vrstila nasipanja, gradili so se industrijski cevovodi. Med leti 2000 in 2006 so se prav tako na tem območju nelegalno nasipali materiali neidentificiranega porekla, med katerimi so bile v glavnem to izkopane zemljine, pomešane z gradbenimi odpadki.
150.000 kubičnih metrov umetnih nasutij
Kot pravi docentka dr. Ana Petkovšek z ljubljanske Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, so po analizi vseh lani pridobljenih podatkov prišli do presenetljivih ugotovitev.
»Med drugim tudi te, da nelegalno nasutje iz let 2000 do 2006 predstavlja le vrh ledene gore oziroma majhen kupček na sicer obsežnem kupu predhodno umetno in v nekontroliranih pogojih nasipanih materialov. Količina teh umetnih nasutij pa je nekajkrat večja od predvidenih in znaša okoli 150.000 kubičnih metrov,« je ponazorila Petkovškova. Dodala je, da je študija po presoji možnih potencialnih pristopov in tehnologij sanacijskih postopkov pokazala, da je v danih razmerah z okoljskega in tehnično ter tehnološkega vidika najboljša opcija ta, da umetna nasutja ostanejo na dosedanji lokaciji.
»Izvede naj se delna sanacija površinskega sloja umetnih nasutij in zgradi inženirski pokrov s pripadajočimi drenažnimi ukrepi. Prav tako naj se pri načrtovanju sanacijskih postopkov upoštevajo omejitve, ki jih narekujejo varstveni pasovi cevovodov, ki v štirih koridorjih potekajo čez parcelo, prav tako naj se vzpostavi ustrezno stalno opazovanje, če pa bi se pokazalo, da izvedeni ukrepi ne zadostujejo, naj se v naslednji fazi izdelajo še dodatni ukrepi dreniranja in tesnjenja,« je potek ukrepov, ki naj bi trajali pet let, stali pa bodo približno 2,8 milijona evrov, opisala Petkovškova.
Vpliv na podzemne vode
Ob tem je dr. Miran Veselič poudaril, da je bila ena od bojazni ta, da predstavljajo odloženi materiali tveganje za podzemne vode. »Analize so pokazale, da je to možno, zato je bila naša naloga, da se prepričamo, če to drži ali ne. Ko smo si ogledali razmere na terenu, smo ugotovili, da so ti odpadki odloženi na deluvialnih glinah in da so pod njimi nepropustne plasti gline. Snovi iz odpadkov niso prišle do vodonosnika, z izjemo železa in mangana in nekaj malega arzena, kar je posledica tega, da voda skozi bolj prepustne glinaste plasti potuje hitreje kot skozi snovi, ki jih te plasti zadržujejo, zato se glina tudi običajno uporablja na odlagališčih odpadkov kot prepreka,« je dejal Veselič. Dodal je še, da bo treba z dodatnimi raziskavami pridobiti še manjkajoče podatke o meji deluvialne gline in rečnih naplavin, prepustnosti nastopajočih plasti in kakovosti stanja podzemnih vod na parceli in v vodonosniku.
