Črtne kode, dvodimenzionalne (2D) kode, kode QR – vsem je skupno, da so v njih zapisani podatki, ki jih lahko odčitajo optični čitalniki. Vse se je začelo pred več desetletji, z vedno večjim številom izdelkov in velikostmi trgovin. Trgovci so potrebovali rešitev za učinkovitejše poslovanje na blagajni, poenostavitev naročanja izdelkov, za spremljanje zalog in sistem za zagotavljanje sledljivosti. Kmalu so prišli do spoznanja, da potrebujejo globalni sistem, torej sistem označevanja, ki bo veljal po vsem svetu. Ko proizvajalec z globalno trgovinsko številko izdelka (GTIN) opremi proizvod, je to njegova osebna izkaznica povsod po svetu, vsi vpleteni v trgovsko verigo po vsem svetu jo razumejo enako. Trgovina in njeni dobavitelji so z enolično identifikacijo izdelkov rešili marsikatero težavo. Posebej velja izpostaviti, da s tem zagotavljajo sledljivost, kakšno pot je izdelek prepotoval od pridelovalca, proizvajalca, posrednika, trgovca do potrošnika. Mogoče se zdi, da številka in podatki, zapisani v črtni kodi, za potrošnika nimajo velikega pomena, pa vendar ga posredno imajo. Prinašajo mu predvsem element varnosti. Na podlagi njih lahko trgovec ali proizvajalec hitro odpokličeta sporne izdelke.
Označevanje izdelkov se vse bolj spogleduje s pametnimi tehnologijami. Si lahko predstavljamo, da nas bo domači hladilnik opozoril na jogurt, ki se mu izteka rok uporabe?Seveda. Prvi pogoj za to pa je pravilno označevanje izdelkov, da se bodo ti lahko pogovarjali s hladilnikom, hladilnik pa z našim pametnim telefonom. To pomeni, da bodo morali biti v avtomatsko berljivem načinu na proizvodu poleg številke GTIN zapisani tudi drugi pomembni podatki, kot sta datum izteka uporabe in številka proizvodne serije. Podobno se razvijajo pametne trgovine in pametne police.
S črtno kodo oziroma številkami nas danes označijo tudi, ko pridemo v bolnišnico ali na urgenco. Za koliko to zmanjša možnost napak?Z uporabo črtnih, še bolj pa dvodimenzionalnih kod, lahko preprečimo več kot polovico tako imenovanih preprečljivih napak. Vendar morajo biti poleg pacienta ustrezno označeni tudi zdravstveni delavci, zdravila, medicinski pripomočki in celo lokacije, kot so operacijske dvorane, ambulante, sobe na oddelkih, kjer se izvajajo posegi oziroma oskrba. Šele s tem so izpolnjeni pogoji za učinkovito povečanje varnosti pacientov.
Imamo v zdravstvu dovolj dobre sisteme sledljivosti, da nam to uspeva?V zdravstvu te stvari rešujejo, ampak ne dobro. Rešitve premalo upoštevajo globalne standarde in integralnost informacijskih sistemov znotraj ustanov in po vsej verigi. Vsak namreč rešitve razvija sam in za svoje potrebe. Če želiš v zdravstvu zagotoviti, da bo pravi pacient ob pravem času, na pravi način, v pravem okolju dobil pravo dozo pravega zdravila, moraš uporabljati mednarodni identifikacijski sistem. Če bolnika na urgenci opremijo s črtno kodo, že na drugem oddelku ali kliniki, kamor ga pošljejo, pa tega sistema ne uporabljajo, to zagotovo ne bo učinkovito pri zmanjševanju napak. Delne rešitve so v zdravstvu zgrešene. Potrebujemo dober in enoten informacijski sistem in sistem označevanja, ki bo vse skenirane podatke o zdravniku, ambulanti, zdravilih zbral v elektronskem kartonu bolnika. S tem bi zagotovili sledljivost in transparentnost. Takoj bi tudi lahko videli, kje je nastala napaka, in ustrezno ukrepali, da se v prihodnje ne bi ponovila. Je pa vprašanje, če si vsi v zdravstvu tega želijo. Osebno me najbolj boli, da o pomenu teh standardov ne moremo prepričati zdravstva.
Nekje na poti med Mariborom in Ljubljano so zamenjali dve bolnici z istim imenom in letnico rojstva. Zakaj sledljivost tako zgledno zagotavljamo v trgovini, v zdravstvu pa je ne moremo?Če bi paciente označevali skladno z mednarodnimi standardi GS1 in vodili elektronski karton pacienta, do zamenjave ne bi moglo priti. Ti standardi zagotavljajo, da je vsak sprejem pacienta globalno enolično označen. Njegova številka je edinstvena in se ne more nikjer in nikdar ponoviti. Težko pa je reči, zakaj sledljivosti in preverjanja pacientov v zdravstvu ni. En od vzrokov je gotovo nezadostno zavedanje ali celo podcenjevanje enostavnih ukrepov, kot je uporaba globalnih standardov in avtomatski zajem podatkov. Drugi je morda pomanjkanje finančnih sredstev in prepričanje, da uvedba standardov pomeni velike stroške. Resnica je ravno nasprotna. To bi lahko dosegli z dokaj enostavnimi ukrepi, ki so tehnološko enostavni, relativno poceni in ne zahtevajo posebej usposobljenih kadrov. Edini pogoj je vzpostavljen informacijski sistem. Raziskave kažejo, da so naložbe zdravstva v avtomatsko identifikacijo in črtno kodiranje naložbe, ki se najhitreje povrnejo. Po izkušnjah v Angliji takšna vlaganja na vsako vloženo enoto prinesejo osem enot prihrankov.
Ko se je v novogoriškem urgentnem centru zgodila tragedija z zamenjavo medicinskih plinov, se je več mesecev ugotavljalo, koliko ljudi je še bilo priklopljenih na ta sporni priključek. Bi vaši standardi to hitreje rešili?Seveda. Če bi skenirali vse paciente in naprave, ki so jih uporabili v procesu zdravljenja, bi bilo vse to zapisano v kartonu pacienta. Takoj, dobesedno v trenutku, bi imeli spisek vseh obravnavanih pacientov, pri katerih so uporabili sporni priključek. Tudi v primerih, ko pride do vsaditve slabih implantatov, je treba takoj vedeti, komu smo jih dali. Nesprejemljivo je, da lahko takoj odpokličemo slabe piškote s polic, ne moremo pa poklicati ljudi, če pride do primera, ko je treba kaj spremeniti, popraviti. To res ni področje, kjer bi lahko tako eksperimentirali.
Kaj pomenijo napake v zdravstvu za varnost pacientov, lahko ponazorim s podatki iz ameriške študije, objavljene leta 2013. Zaradi preprečljivih medicinskih napak vsako leto umre med 210.000 in 400.000 pacientov. V ameriških bolnišnicah so smrti zaradi preprečljivih medicinskih napak tretji ali četrti najpogostejši vzrok smrti takoj za boleznimi srca in rakom. Kaj torej pomeni vsaj polovično znižanje preprečljivih medicinskih napak, si ni težko predstavljati.
Kakšne so prednosti sledljivosti na področju stroškov? Večini naših bolnišnic materialni stroški naraščajo.V svetu so se uveljavile tako imenovane organizacije za skupno nabavo, ki se pogajajo, sklepajo letne ali večletne nabavne pogodbe in nabavljajo zdravila in medicinske pripomočke za več sto bolnišnic. Pri nas pa vsaka bolnišnica in zdravstveni dom vsak zase sklepa pogodbe in naroča materiale. To je sprto z zdravo pametjo. S skupnim sklepanjem nabavnih pogodb in naročanjem bi se stroški morali znižati. Ena taka organizacija bi bila za Slovenijo čisto dovolj. Nam pa se stroški povečujejo tudi zato, ker ne zagotavljamo sledljivosti in s tem varnosti pacienta. Če bi uspeli preprečiti prej omenjeno polovico preprečljivih napak, bi zmanjšali tudi število ležalnih dni in število dragih zapletov. Povedali smo že, da so rešitve enostavne.
Koliko naših bolnišnic in zdravstvenih domov ste že seznanili z možnostmi tovrstnega reševanja težav in kakšen je bil njihov odziv?Naša organizacija že več let sodeluje z deležniki v zdravstvu in ti se zavedajo, da so standardi pomembni. Se pa očitno posvečajo še drugim problemom, ki so po njihovem mnenju prav tako pomembni, na primer reformi zdravstvenega sistema. Naša organizacija meni, da bi morali probleme uvajanja globalnih standardov v zdravstvu ločiti od drugih velikih tem in jih obravnavati povsem ločeno. Standardi so učinkoviti ne glede na to, kakšen je zdravstveni sistem. Da so standardi pomembni za učinkovito delovanje zdravstvenih ustanov, ni dovolj, da se tega zavedajo zgolj bolnišnice, ampak morajo to prepoznati regulatorji v zdravstvu in ponudniki informacijsko-telekomunikacijskih storitev, ki bi lahko globalne standarde vključili v svoje rešitve. Prepričana sem, da je zavedanje o pomembnosti standardov pri deležnikih vse večje in da bo uporaba teh čez leta nekaj popolnoma vsakdanjega tudi v slovenskem zdravstvu. Seveda v korist varnosti pacientov.
