Telo je za koreografinjo Snježano Premuš, ki že dvajset let raziskuje ta kompleksni »material«, ki nas izgrajuje in določa, vselej že misleče, inteligentno. Pa ne v smislu njegovih gimnastičnih, tehničnih ali drugače merljivih sposobnosti, ampak posebno pronicljive zmožnosti odzivov, delovanja in vsakovrstnega gibanja, ki se, še preden bi morali na to (racionalno) pomisliti, natančno uglasi na vsako posebno situacijo.
Zakrknjene zmožnosti telesa
Na žalost pa ta zmožnost, ki je v možnosti lastna nemara vsakemu telesu, prav lahko zakrkne. Na to ne vpliva le najočitnejše – sedeč življenjski slog, pripet na zaslone, ki eliminira periferni prostorski pogled –, ampak že način, kako ravnamo z dojenčkom in nanj prenašamo lastno nerodnost, ki je pridobljena z dolgoletnim zanemarjanjem telesnega spektra. »Vsakodnevna funkcionalnost telesa naloži človeku načine, kako tudi sicer uporablja svoje telo. Potem se z njim identificira, postane on sam. Postanemo svoja lastna redukcija.« Človek v vsakem primeru postane svoja – bodisi slaba bodisi dobra – navada, nič od tega pa, tako meni Premuševa, ni zadostno, zato je kritična tudi do plesnih tehnik, pri katerih se zgolj kopira podobo mojstra. S posnemanjem se resda učimo, a posnemanje je tudi motor ideologije (Pascalova formula: Poklekni, moli in veroval boš!), zato je treba »gojiti neka znanja, metode, s pomočjo katerih lahko postavljaš zdravo distanco«.
Branje lastnega giba
Za koreografinjo je to somatska metoda body-mind centering (BMC), ki jo je licencirala Bonnie Bainbridge Cohen. Gre za pionirko, povezano tudi s krogom legendarnih kontaktnih improvizatorjev (Steve Paxton, Lisa Nelson), in vse te prakse so zelo prepletene. Tu pa ne gre zgolj za še eno plesno tehniko, BMC je somatska metoda v širšem smislu, saj ima odvode tudi v terapijo in borilne veščine. Snježani Premuš pomeni metodološko osnovo, matrico: »Gre za zgrajene okvirje, ki izhajajo iz same telesnosti, skozi katere to, kar že počnem, globlje razumem.« BMC z vizualizacijo funkcij organskih sistemov oziroma utelešeno anatomijo omogoči nekakšno izpraznjenje, da je »tako kot pri počasnih iranskih filmih mogoče, čeprav je sprva naporno, brati tudi tisto, kar se skriva za podobo. Tako je mogoče tudi v telesu prodreti do tistega, kar je za očitnim. Stvari, ki jih prej ne bi slišali, ker je telo preglasno. Naš način življenja nas naredi preglasne ali pa preveč otopele.«
To, da je telo inteligentno, pa še ne pomeni, da je to inteligenca, ki je popolnoma ločena od uma, ali da velja celo pravilo, da s posvečanjem (vsakovrstni) teoriji nujno zabredemo stran od telesa. »Med obema spektroma poteka nenehen krogotok.« V performativnem dogodku Poiesis sebstva, ki bo premierno predstavljen nocoj v Stari elektrarni, sta s teoretikom sodobnega plesa Rokom Vevarjem natančno raziskovala načine, kako se potisniti iz enega modusa v drugega, in vse tisto, kar se vmes zgodi. »Očarana sem, kako so tudi teoretiki, filozofi, brez kakšne posebne telesne vadbe prišli do ugotovitev o telesu, a nedvomno je to povezano s takšnimi ali drugačnimi izkušnjami,« razlaga in opisuje, kako je Jean-Luc Nancy, ena izmed njenih pomembnih referenc, pisal o telesu po izkušnji presaditve srca, ki ga je gotovo pripravila do tega, da je šel v pisanju o telesu globlje kot marsikdo.
Vez med gibom in stavkom
Med procesom dela sta si Premuš in Vevar izmenjevala svoje navade in se tako prestavljala v drugačne situacije od onih, ki sta jih sicer vajena. Gre za trk, srečanje, ki je po eni strani Snježano, kakor pravi, »nahranilo, ji dalo nove inspiracije in intimnejše povezave z referencami, neko jasnino«. Roku pa je, kot pojasnjuje koreografinja, »spust v telo ponovno razprl možnosti v pisanju, pri katerem se vsakemu pišočemu dogaja, da se izsuši. Beseda, stavek, sintaksa so se zanj ponovno razprli.« Predstava, ki bo na sporedu tudi še ob koncu tedna, je sicer odvod raziskave Fizične manifestacije, pri kateri je koreografinja vabila strokovnjake z raznoterih področij, od psihologije do arhitekture, da so s svoje perspektive podajali artikulacijo izkušnje videnega, navadno načina gibanja, ki ga je posamezna plesalka v takšnih »laboratorijskih situacijah« oblikovala z metodo BMC. »Artikulacija skozi jezik drugače osmisli izkušnjo, ta postane jasnejša in vidiš aspekte, ki jih sicer ne bi razbral.«
Posebno zanimivo je tudi, pravi, ko različne izkušnje trčijo, saj šele to nekatere gledalce premakne z njihove siceršnje perspektive, šele takrat se začne dogajati nekaj zares zanimivega. Ples kot izkušnja in tudi kot gledalska izkušnja je nemara pomemben tudi zato, ker jezik postavlja pred izziv, ker ga meče iz vsevednosti, ki ni nič drugega kot (slaba) navada.