Na eni strani je tu moment realnega – Pomona je tako imenovani urbani otok sredi Manchestra, nekakšen negativ mesta, je v središču, a obenem docela izoliran, središče subkultur in združb podzemlja. Toda tisto, kar dramskemu dogajanju najbolj izpodbija njegovo dokumentarno verjetnost, ni avtorjeva interpretacija sama po sebi, temveč infiltriranje namizne igre Dungeons & Dragons v dramski princip. To dramaturško formulo, ki poganja in spodmika dogajanje, lahko beremo tudi kot koncept naključja, ki ga uravnavajo sprotni meti 20-stranske kocke (ikozaeder). Virtualno in realno si skačeta v lase, toda toliko, kolikor je dejanska Pomona marsikomu le navidezna, toliko je imaginarnost neke (namizne) igre lahko resnična.
Klavstrofobično vzdušje, temačna, hladna, rezka, zamolkla in zadušljiva skica podzemlja (scenograf Darjan Mihajlović Cerar) uprizoritvi daje vtis bivanja ljudi krtov (»mole people«), se pa sprotno scenski sistem drobi na manjše dogodkovne punkte in s hipnimi premiki učinkovito ob linearnosti vzpostavlja še flashbacke in razvija vzvratno dramaturgijo (dramaturginja Eva Kraševec). Junaki Pomone so odpadniki, izobčenci pa tudi vzporedni (nevidni) svet kapitala in dobička, skratka, nekateri prvovrstni kriminalci, spet drugih se še vedno drži retorika »jeznih mladeničev«. Režija Jaše Kocelija podaja precej stiliziran portret sicer krvoločnega in surovega podzemlja (z vso prostitucijo, preprodajo organov in nihilizmom vred), besedilo posreduje dobesedno in računa predvsem na pretresljivost znotraj same vsebine, manj pa na ravni uprizarjanja; to še ne pomeni, da na odru ni nasilja, kletvic, tesnobne zvočne kulise (Miha Petric) in napadov gneva, pogrešati pa je grozo, nelagodje, srhljivost obstoječega paralelnega sveta in pretresljiv, četudi kratkotrajen uvid v resnični obstoj Pomone. Izjemen je trenutek v prizoru preseganja stvarnosti, ko Ollie (Eva Jesenovec) pred nami le s pripovedovanjem izriše svojo morasto izkustvo prehoda čez prostore Pomone (ali pa je vse le del igre D & D?), tam se naši strahovi, sanjske podobe in domišljija spnejo z njeno zgodbo, ustvari se odrski moment, ki dogajanje obloži z metafizično plastjo. Ta lik je tudi sicer osrednji, gre za razcepljeno vlogo sester dvojčic; medtem ko prva išče drugo, se ujame v kremplje črnega sistema, od prvotne begavosti je proti koncu že žrtev gangsterskega sistema. Šefa Pomone Zeppa Bojan Emeršič odigra kot dominantnega, rahlo vzvišenega, a zato nič manj norčavega, pri čemer, fino, ni jasno, ali je to posledica značaja ali zaužitih substanc. Vsekakor pa s polno intenzivnostjo, mesenostjo, humorjem in smislom za pripovedovanje uprizoritev napolni Nik Škrlec kot naivni Charlie, ki lucidno obvlada logiko virtualnih iger, veliko manj pa zakone realnega sveta.