Gre za filme o notranjemu poklicu in o minevanju časa, četudi se Prihodnost dogaja v veliko krajšem časovnem obdobju. Tematsko so si filmi zelo podobni, četudi rišejo različna življenjska obdobja. Lahko bi celo trdili, da so vsi postavljeni v en in isti svet, saj so vse zgodbe osnovane na članih ene resnične družine. Je pa Nathalie starejša od likov v prejšnjih filmih. Je učiteljica filozofije in četudi sta bili književnost in umetnost v mojih filmih vedno prisotni, se z njima nikoli nisem ukvarjala na tako konkreten način. Morda je to na neki način presenetljivo, saj sta moja mama in oče profesorja filozofije, to je svet, v katerem sem odraščala. Moji filmi so pogosto avtobiografski.
Prihodnost me je spomnila na film Nekaj je v zraku Oliviera Assayasa. Ti mladi Parižani, tako strastni glede politike in filozofije, se zdijo kot odmev revolucionarnih šestdesetih in sedemdesetih letih.Med mojimi in Olivierovimi filmi je dialog, to je pač posledica časa, ki sva ga v vseh teh letih preživela skupaj, povsem logično je, da drug na drugega nezavedno vplivava. Včasih ta vpliv vidim šele, ko film dokončam, ko pišem, pa o tem ne razmišljam. Prihodnost ima nekaj skupnega tudi z Oblaki nad Sils Mario: ukvarja s staranjem in z odnosom z naravo. Vem, da mladi v mojem filmu delujejo, kot da prihajajo iz nekega drugega časa, a v resnici sem med maminimi znanci spoznala veliko takih ljudi. Skozi leta, ko je poučevala, je imela nekaj zelo nadarjenih in inteligentnih študentov, s katerimi je ohranjala redne stike. V nekem trenutku so se ti ljudje iz političnih razlogov odločili, da bodo zapustili Pariz in šli živet na podeželje. To je nekaj, kar je v Franciji trenutno zelo prisotno. Ne gre za poustvarjanje utopije ali za gibanje – ti ljudje nove ideale iščejo posamezno.
Živimo v svetu, kjer se zdi, da moramo izbirati med brutalnim materializmom in slepim zaupanjem. V tem času je zelo težko ohranjati ideale in veliko ljudi se je na neki način vdalo. Nekateri se niso. Zaradi mojih staršev in njihove vzgoje vanje verjamem z vso močjo – v ljudi torej, ki se ženejo za svobodo in svobodo miselnosti. Z njimi se čutim povezano, ne glede na to, katero pot uberejo. Četudi nisem gauchiste, radikalna levičarka, četudi morda ne verjamem v natančno enake ideje kot oni, me gane dejstvo, da nekaj iščejo.
Med Nathalie in njenim nekdanjim študentom Fabienom je opazna erotična napetost in v bolj »politično korektnem« filmu bi imela vsaj kratkotrajno razmerje. Se vam je zdela to prelahka rešitev?Hvala, ker ste to rekli, natančno to sem imela v mislih. Med njima je neke vrste ljubezen, je erotična napetost, je poželenje, a prav tako je med njima dejstvo, da nič od tega ni mogoče. Takšno je življenje, kot sem ga kot opazovalka doživela jaz. Ne pravim, da je nemogoče za kogar koli, niti da je nemogoče na splošno, a v tem primeru, v tej zgodbi, je to nemogoče. Ne bo se zgodilo. Bilo bi bolj privlačno, bolj komercialno zanimivo, če bi se med njima kaj zgodilo. Bilo bi lažje, a ne bi bilo res. Tega nisem hotela narediti samo zato, da bi ugodila gledalcem.
Drug drugega pa si torej vendarle želita, in to sem hotela prikazati. Mislim, da gre za nekaj zelo močnega in lepega. Napetost sem hotela stopnjevati, da bi jo čutili čedalje bolj, dokler se zgodba nenadoma ne suče le še okrog tega. Najprej napetosti ni, najprej ji je kot sin, a postopoma postaja vse bolj podoben ljubimcu. Ni njen ljubimec, lahko pa bi bil.
To me zares gane. Je nekaj mučnega, še vedno je tam, zaznamuje film. Ko se na koncu spet srečata, postane jasno, da gre za ljubezensko zgodbo, a tega nisem hotela reči eksplicitno. Všeč mi je, da bodo tisti, ki to hočejo videti, to videli, tisti, ki jih to ne zanima, pa ne. Vendar zame v nekem trenutku to postane srčika filma.
V vaših filmih v smislu konvencionalne dramatične strukture pravega razpleta ni – pripoved se razplete tako, da mine čas. Bi lahko povedali kaj o svojem načinu pisanja scenarijev?Zame so bistvo filmskega ustvarjanja vprašanja, ne odgovori. Če bi odgovore že imela, mi filma sploh ne bi bilo treba napisati. Ko začnem pisati scenarij, je to zato, ker nimam rešitve ali odgovora. Pisanje je utiranje poti iz trpljenja – najbrž je to tisto, čemur se reče razplet. V večini primerov v mojih filmih ni srečnega konca, nikakršnega resničnega razpleta v smislu scenaristike, nič takega se ne zgodi, kar bi stvari popravilo. Ljudje, ki umrejo, so še vedno mrtvi, tisti, ki odidejo, ne pridejo nazaj. Z možem ne bosta spet skupaj, s tem mladeničem pa ne more imeti ljubezenske zgodbe. Ne vemo niti, ali bo sploh še koga spoznala. Lahko le upamo, da ga bo. Ampak v njej se vseeno nekaj zgodi, nekaj, kar je povezano z odnosom, ki ga ima sama do sebe, in z notranjim mirom. Povezano je z življenjskimi izkušnjami in tem, kako na življenje gledaš. Na neki točki začutimo, da je samo sebe našla. Ne gre za to, ali je stara dvajset, trideset ali petdeset let. Gre za pot, ki jo je treba prehoditi, četudi ne vemo, kako dolga bo. Ne vemo, kdaj se bo to zgodilo, a na neki točki začutimo, da smo se nečesa osvobodili. To v svojih filmih iščem zato, ker to iščem tudi v svojem življenju. Poleg filmskega ustvarjanja gre tudi za dialog, ki ga imam sama s seboj, za način, kako ubežim svojim težavam in svojim demonom.
