Zaradi nenavadne dramaturške predloge SvetovalcaMileta Koruna je režiserka Nina Rajić Kranjac (pravkar nagrajena za najboljšo mlado režiserko na festivalu MESS v Sarajevu za predstavo Zborovanje ptic v produkciji Gledališča Glej) najprej morala poiskati primerna uprizoritvena orodja; poglobila se je v siceršnjo ustvarjalnost Mileta Koruna, nato pa se odločila za idejo teatra v teatru. Igralski ansambel je motivirala v skupinsko odrsko igro, kar pomeni, da je vseh dvanajst nastopajočih ves čas navzočih v vseh dvanajstih uprizoritvenih slikah. Osrednjo vlogo Svetovalca, ki je nekakšna mešanica psihoterapevta, zasliševalca, spovednika, filozofa in umetnika, bo odigral Gašper Tič.
Korun, gledališki človek, ki je s svojo avtoriteto, karizmo in znanjem neizbrisno zaznamoval slovensko gledališče preteklega stoletja (na oder je postavil več kot 120 režij), je imel kot arhitekt poseben občutek za prostor, pa tudi za odnose in vse novotarije v teatru. Pa vendar se je zdaj znašel v zanj povsem novi vlogi. »Vloga pisca besedila je dejansko presenečenje tudi zame,« nam je povedal pred premiero. »Sprašujejo me in tudi sam sebe sprašujem, ali imam tremo. Toda rekel bi, da imam pravzaprav občutek, da me imajo za nekoga, kar nisem. Gre za presenetljiv občutek, kot da pod krinko vstopam v teater. Ne torej kot režiser, temveč kot nekdo, ki si je nadel masko, masko pisca dialogov kataloga. Zato gre to dogajanje nekako mimo mene.«
Igro Svetovalec je Korun gradil na ironiji, saj ta dopušča distanco oziroma sproščujoč občutek skozi smeh. Zanj zelo pomembna komponenta pri pisanju pa je bila tudi tišina, molk, ki »pametnemu besedičenju doda nekaj nadvse dragocenega«. Sicer pa je svojo režijsko kariero prav tako začel z ironijo, kot poudarja tudi sam: »Norčeval sem se iz dramskih besedil, to je opazila tudi kritika, in Josip Vidmar je raztrgal mojo postavitev Pohujšanja v dolini Šentflorjanski (leta 1965 v ljubljanski Drami, kjer je Vidmar označil Koruna za huligana, predstavo pa za pljunek na Cankarja, op. p.). In ta neki 'brezskrbni' odnos do literature, v kateri sem iskal svoje režijske koncepte, tudi tako, da sem tekst ali del njega zavrgel, spremenil ali okrajšal, se je zdaj dejansko končal. Ne morem več početi tega, kar sem 50 let delal v gledališču, čeprav sem še vedno kritičen do literature. To se vidi tudi v mojem načelnem zanikanju, da sem dramatik. Napisal sem katalog, zbirko nekih dialogov, skečev, prizorčkov – in to je tudi vse.« Ravno zaradi siceršnjega »umetniškega dvoboja« med tekstopiscem in režiserjem, ki ga je vsa leta bojeval tudi sam, sedaj nastajanju predstave ni prisostvoval in jo bo prvič videl šele nocoj.
Bo »katalogu« vendarle sledila tudi zavestno konstruirana drama? »Ko enkrat vstopiš v to mlako, moraš iti kar naprej. Počutim se kot žaba in moram priti na drugi breg, zato imam številne zasnutke že napisane. Med njimi bi se ta hip morda celo že našli dve pravi igri,« nam je še zaupal literarni »novinec« Mile Korun.
