Na veliki mizi sredi temačne sobe je maketa mesteca na griču, okoli pa vozi električni vlak. Takšna reč je – še zlasti s krožnim gibanjem vlakca, kar ima neki potencial fascinacije – verjetno res bolj privlačna za odraslega kot za otroka, a vseeno je malo nenavadno, da ji ta gospod Albert, ki mora biti že krepko v šestdesetih letih, namenja toliko pozornosti. Kot da bi to bila še edina stvar na svetu, ki ga zanima. Ta maketa z mehansko igračo na kolescih. Res pa je, da je tudi on na kolescih... Ampak ne prehitevajmo, bomo videli v filmu, kakšne interpretacije ponuja to razmerje gospoda Alberta z maketo mesteca in še posebej z električnim vlakcem.
Ta film z naslovom Komedija solz se namreč šele oziroma prav te dni snema. Njegov scenarist in režiser je Marko Sosič iz Trsta, pisatelj in gledališki režiser, direktor fotografije pa Radovan Čok. Glavni vlogi gospoda Alberta in njegove negovalke in kuharice Ide igrata Ivo Barišič in Marjuta Slamič, oba iz gledališča v Novi Gorici.
Vsi cigani, tudi...
Na filmskem snemanju zmeraj kdo čaka. Nekje sem zagledal izvod snemalne knjige, planil po njej in jo začel na hitro prebirati, medtem ko sem čakal, da končajo snemanje prizora ali njegove bogve (tajnica režije ve) katere že ponovitve. Ida prihaja v Trst kuhat in prat gospodu Albertu , to je preprosta ženska, ki pa se ji pozna, da je v življenju izkusila že veliko težje in hujše stvari, kot je tale gospod. Še tako hitro branje snemalne knjige namreč ne more spregledati, da je gospod Albert res mož »posebnega kova«. Če to ni popoln ljudomrznež?
»Res je ljudomrznež,« pojasni Marko Sosič, »le da ne sovraži kar vseh ljudi, marveč predvsem drugačne…« ‒ »Ampak vsem pravi cigani.« ‒ »Že, ampak to so…«
Dobro, vsega res ni treba povedati. Navsezadnje pa to niti ni tako pomembno, vsaj ne tako kot razmerje med Albertom in Ido. To pa se zdi kot čisti negativ Hanekejeve Ljubezni.
»To je res velik film, vsaka primerjava z njim bi bila preveč drzna, če ne prevzetna. Toda vaša asociacija ni čisto zgrešena, čeprav sem roman Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, iz katerega je vzet lik Alberta, pisal takrat, ko še nisem videl tega filma. Ta lik sem še naprej razvijal v radijski igri in televizijski drami, nato pa še v scenariju za srednjemetražni film, ne da bi resno pričakoval, da bo iz tega res kdaj nastal film. Zato sem bil toliko bolj presenečen, ko so v Slovenskem filmskem centru predlagali, naj scenarij predelam v celovečerno formo. Enkrat pred 30 leti sem še kot študent zagrebške akademije za gledališko in filmsko umetnost posnel kratki film Pomladni posmehi, ki je prejel celo prvomajsko nagrado, toda meni ni bil všeč. Zdelo se mi je, da še nisem za film, da je film bolj stvar zrelosti oziroma življenjske izkušenosti kot pa mladostne zaletavosti. Tako me je odneslo na druga pota, v literaturo in gledališče. In zdaj me je po štirih romanih in številnih gledaliških režijah doletelo to fantastično dejstvo, da režiram svoj prvi celovečerni film. To se mi zdi kot odkrivanje fantastičnega kozmosa, ki pa prinaša tudi strahove in dvome. Okoli mene so vsi večji profesionalci, kot sem sam na tem področju. Zato je toliko težja odgovornost.«
Večina filma se dogaja v starem meščanskem stanovanju v Trstu. »Seveda smo hoteli snemati v Trstu,« pravi producent Boštjan Ikovic, »toda predračun v višini 330.000 evrov nam tega ni dovoljeval«. Tako snemajo v stanovanju v Tavčarjevi ulici v Ljubljani. Toda ko Ida pogleduje skozi okno, se bo v filmu tudi iz tega stanovanja videlo na ulico Viale XX Settembre v Trstu.
