»Neprofitne najemnine so absolutno prenizke. Za rastjo plač in dejanskih stroškov zaostajajo že za okoli 30 odstotkov,« je opozoril direktor republiškega stanovanjskega sklada Črtomir Remec in dejansko ponavlja to, kar že dlje časa izpostavljajo direktorji občinskih stanovanjskih skladov. Njihovi fondi javnih oziroma neprofitnih stanovanj se tudi zaradi nizkih najemnin, ki ne pokrijejo niti osnovnih stroškov vzdrževanja, krčijo, kakovost stanovanj pa pada. »Javni sektor je v zadnjih štirih letih zmanjšal število javnih neprofitnih stanovanj za 1200, število zasebnih neprofitnih stanovanj (za zaposlene v javni upravi, op. p.) pa za dodatnih 4000,« je našteval Anton Kožar z Inštituta za nepremičnine.
Kozmetični popravki ne zadostujejo
Del težav bo rešila predlagana novela stanovanjskega zakona, ki bo omogočila preverjanje upravičencev do neprofitnega stanovanja tudi med najemniki izpred leta 2003 oziroma njihovimi dediči. Določeno število stanovanj se bo namreč s tem sprostilo za nove najemnike, enak učinek pa bo imelo tudi večje število začasnih bivalnih enot, ki naj bi jih država zagotovila tistim, ki zaradi hudih (finančnih) težav zdaj ne zmorejo plačevati vseh stroškov niti za neprofitna stanovanja, v katerih živijo.
A to ne bo dovolj. »Ker neprofitna najemnina ne sledi stroškom, vzdrževalec večstanovanjske stavbe ne zbere dovolj sredstev niti za nujna popravila, kaj šele za kritje stroškov upravljanja. Treba je spremeniti celoten sistem in neprofitno najemnino zamenjati za stroškovno,« je prepričan nekdanji ustavni sodnik Lojze Ude.
Stroškovno najemnino bi po Kožarjevih besedah določili tako, da bi priznano tržno najemnino znižali za šest odstotkov, kolikor znaša neki zmeren donos. »12-odstotni donos je nekje na zgornji meji, 20 odstotkov pa je že pohlep.« Dejstvo pa je, da tega, koliko znaša povprečna tržna najemnina v Sloveniji, ne ve nihče. Geodetska uprava je po letu 2014 namreč prenehala objavljati ta podatek zaradi zavajajočega poročanja najemodajalcev, ki se tako množično izogibajo davkom.
Ker bi stroškovno najemnino morali plačevati vsi, bi socialno šibka gospodinjstva po novem dobila tako imenovani stanovanjski dodatek za plačevanje stroškovne najemnine. »Dodatek bi bil vezan na osebo, ne na stanovanje, oseba pa bi morala enkrat na leto ali na dve leti obnoviti status upravičenca do tega socialnega transferja. Težava pa je v tem, da pri nas vse več ljudi živi pod pragom revščine in ne bodo mogli plačevati stroškovne najemnine. Zato je treba finančno preveriti, kdaj bomo prehod v nov sistem zmogli,« je posvaril Ude.
Samo administrativni stroški prehoda – novo točkovanje in vzpostavitev evidence javnih stanovanj, vzpostavitev javne službe za najemniško upravljanje itd. – bi po Kožarjevih ocenah presegli tri milijone evrov. Morda tudi zato poznavalci razmer zaznavajo, da za uvedbo stroškovne najemnine ni prave politične volje.
