Lani sprejeti zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) občin je še poslabšal že tako nezavidljiv gmotni položaj socialno ogroženih posameznikov in družin, ki so zaradi pomanjkanja neprofitnih stanovanj prisiljeni bivati v bistveno dražjih tržnih stanovanjih. Zaradi odprave subvencij za neprofitni del tržne najemnine so se številni znašli pred deložacijo in izgubo strehe nad glavo.
»Stroški upravičencev do socialne najemnine, ki živijo v tržnih stanovanjih, so se povečali vsaj za tretjino. Jasno je, da tega ne zmorejo več plačevati,« opozarja Majda Golja, direktorica Centra za socialno delo (CSD) Piran. Natančnih podatkov o številu oseb, ki so ostale brez subvencije, po besedah ministrstva za delo še ni mogoče podati, očitno pa ne gre za zanemarljivo težavo. Število upravičencev do subvencije najemnine v tržnih stanovanjih se je namreč z lanskih 5947 v prvih štirih mesecih letos zmanjšalo na 3531.
Kravja kupčija med vlado in občinami
Da bi socialno ogroženim najemnikom olajšala gmotni položaj, je država leta 2012 z zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) priznala upravičencem do subvencije tržne najemnine tudi subvencijo neprofitnega dela najemnine. Prva je pokrivala neprofitno najemnino (do največ 80 odstotkov) in bremenila občino, druga pa razliko med neprofitno in občutno višjo tržno najemnino, pri čemer je polovico tega zneska občinam povrnila država.
Takšna rešitev je povzročila, da se je število upravičencev do stanovanjskih subvencij močno povečalo, s tem pa so narasli tudi stroški. Zaradi vse večjih težav s financiranjem je občina Domžale že leta 2014 vložila pobudo za oceno ustavnosti 28. člena ZUPJS, v kateri je predlagala, da bi plačilo neprofitnega dela subvencije najemnine v tržnih in hišniških stanovanjih prenesli na državo.
Ustavna presoja ni bila potrebna, saj je vlada v pogajanjih o določitvi povprečnine za občine leta 2015 pristala na predloge združenj občin za znižanje stroškov, med katerimi je bila tudi odprava neprofitne najemnine. »Če stroški rastejo, povprečnina pa ostaja enaka, potem je treba ukrepati. Med drugim smo predlagali tudi ukinitev subvencije, pri čemer pa moram opozoriti, da se je s tem strinjala tudi vlada,« se spominja predsednik Skupnosti občin Slovenije Ivan Žagar.
Po oceni vlade naj bi državni proračun z odpravo omenjene subvencije privarčeval 400.000 evrov, občine pa 1,6 milijona evrov. Glede na to, da je tozadevnih občin kar 178, to pomeni, da naj bi vsaka v povprečju prihranila zgolj 9000 evrov. Kravja kupčija je stopila v veljavo s 1. aprilom lani, za posameznega prejemnika subvencije pa z iztekom odločbe, torej najkasneje v letu dni.
Prelaganje odgovornosti
Na vprašanje, kako sanirati škodo, ki je nastala z novim zakonom, nam na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti niso znali odgovoriti. Pravijo le, da so sami »nasprotovali spremembam« in tako ministrstvo za javno upravo kot ministrstvo za okolje in prostor »ves čas postopka priprave zakona opozarjali na poslabšanje položaja najemnikov takšnih stanovanj«.
Na ministrstvu za javno upravo, ki je vodilo pogajanja z občinami in spisalo zakon, kakršno koli odgovornost zavračajo. »Pri pripravi zakonskih predpisov med ministrstvi vedno poteka dinamičen dialog, a se razlike v stališčih ministrstev poenotijo,« so zapisali in ob tem poudarili, da vsak predlog zakona vselej soglasno sprejeme vlada in ne posamezno ministrstvo.
Medtem ko vlada ne vidi rešitev, pa Majda Golja iz CSD Piran predlaga vsaj dve – povečanje števila neprofitnih stanovanj (teh je v Sloveniji samo okoli 20.000) in vrnitev k socialni državi. »Socialna država ne pomeni, da zagotavlja takšne in drugačne subvencije, ampak da brez njih zagotavlja človeka dostojno življenje,« je prepričana sogovornica.
Če sta njeni ponujeni rešitvi v teh časih morda težko ali sploh neizvedljivi, pa bi lahko vlada morebiti upoštevala mnenje Sendi Murgel iz Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije. »Stanovanjska politika v državi bi morala biti nujno povezana s socialno politiko in ne bi smela biti odvisna od vsake posamezne občine, temveč bi bilo treba za vse državljane poskrbeti enako. To, kje človek živi, ne bi smelo vplivati na njegove možnosti za kakovost življenja in pridobitev neprofitnega najemnega stanovanja,« je prepričana Murglova.
