Lady Gaga je bila svoj čas v veliki nevarnosti, da postane nekakšen ženski antipod Kanya Westa. Seveda, še preden se je Kanye sploh zavedal, da je zmožen s svojim egom iti še dlje in še bolj zahodno. Toda Lady Gaga se je, za razliko od pretirano, absurdno in neumno razvpitega ameriškega raperja, že na prvem albumu The Fame znašala nad pokrom in stresala na različne frize, face in obraze. Skladba Poker Face, ki jo je tako premočrtno izstrelila med pop smetano, je bila in še vedno to je, le bleda ameriška različica diskotečnega pop trasha – glasbenega žanra, vzniklega tudi na povojnem pogorišču nam dobro znanega turbo folka. Bleda različica tistega, kar sta recimo pri nas izjemno priljubljeni izvajalki, kot sta Severina, Indira Radić (aka Colonia) in navsezadnje Jelena Karleuša, pripeljali do žanrskega vrhunca. In to še preden se je Stefani Joanne Angelina Germanotta odločila, da bo gagala kot Lady.
V zasenčeno in zakajeno pohujšljivih diskotekah, ki se jih ne bi sramovali ali se jim odpovedali za filmsko kuliso ne Jaramusch, ne Ritchie, ne Rodrigez in niti Srđan Dragojević, se je odigralo od konca 80. let 20. stoletja pa do vstopa v novo tisočletje in še dandanes kar nekaj poštenih partij pokra. Who care (koga briga), bi rekli skupaj z Lady Gaga, ki si je prav na račun svojega silikonsko tresočega se prvenca in omenjenega hita pridobila vozovnico do najširšega kroga oboževalcev. Oboževalcev, ki so se že z njenim debijem šteli v milijonih. Nepripravljeno na takšen hitropotezni uspeh se je Lady Gaga polastil božjastni sindrom uspeha in slave. V tistih začetnih letih je znala marsikaj povedati, izjaviti, pokomentirati, da je/da bo večja od Madonne. A hvala bogu, to se je dogajalo že na samem začetku njene kariere, ko je vse kazalo, da so karte za poker razdeljene. Tisto, kar je v resnici sledilo, je bila popolna destrukcija in subverzija popa, ki sta Lady Gaga ustoličili kot prvoborko zatiranih, potlačenih, razžaloščenih, posiljenih, modno zatiranih, lačnih in žejnih. Če je glasbo uporabljala le, da pride do milijonskega globalnega avditorija, potem je sebe nosila kot agitpropovski panel lastnih misli. Zapela je ameriško himno na odprtju finalnega večera Super Bowl, obudila kockarsko nostalgijo v duetu s Tonnyjem Benettom na jazz albumu Cheek To Cheek in na koncu te prve dekade prišla do same sebe – Joanne.
Peti album, ki nosi njeno srednje ime Joanne, je Lady Gaga omislila kot zaključno dejanje svojega (samo)potrjevanja v popu. Namreč že od samega začetka njene glasbene poti omenjenega prvenca The Fame in mega hita Poker Face je obstajal vzporeden, kritiško secirajoč in zaničevalen skupek ali kupček »navdušencev in poznavalcev« glasbe, ki so – v primanjkljaju vseh drugih argumentov preprosto zaničevali njeno petje. Ob nenehnem in prepogostem ponavljanju slednjega se je dejansko ustvarila fama in mit o Lady Gaga, ki nima nobenega glasu in sploh ne zna peti. Ne vem, ali je Lady Gaga ob tem ravno doživljala travme, a se je vedno potrudila, da vsaj v televizijskih oddajah v živo odigra kakšen venček za klavir in glas. Včasih le glas. Album Joanne se v primerjavi s prejšnjimi albumi sliši zelo razkošno, živopisno in zvočno bolj akustično kot doslej. V celoti poudarja pevkino petje, ki ga ne preglasi noben inštrument in noben solo. Četudi v osnovi gre za pop album, je producentu Ronsonu uspelo iz njega destilirati tako blues kot soul in kantri. Dokaj koherentno glasbeno delo, ki ne ponuja osrednjega koncepta, le Joanne v epicentru studijskega dogajanja, ki ga brez odvečnega šminkanja tudi slišimo na albumu. A vseeno, že število 33 sodelujočih pevcev in glasbenikov – od Becka in Florence Welch (Florence and the Machine), frontmana avstralskih Tame Impala, Kevina Parkera in Josha Homma, prve violine skupine Queens of the Stone Age, pa vse do omenjenega Marka Ronsona, ki je skupaj z Lady Gaga prvopodpisani pod imeni gostujočih – se bere in deluje navdihujoče impresivno.
Nič manj impresivno ni tudi na spletu. Septembrski hit Perfect Illusion si je že zdaj ogledalo več kot 49 milijonov uporabnikov youtuba. Toda za prebujanje v Donaldovi Ameriki bi njeni najbolj vneti privrženci bolj potrebovali junaka skladbe John Wayne kot karkoli drugega. Ko slišite omenjeno skladbo dvakrat, petkrat, se vam vse bolj in bolj dozdeva, da John Wayne nima prizvoka ali priokusa Ronalda Reagana, temveč Bruca Springsteena. Born in USA je ravno toliko resničen kot mit o Lady Gaga.
