Kdo je sodeloval pri oblikovanju seznama terjatev Nove Ljubljanske banke (NLB), ki so končale na Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB), ostaja tudi tri leta po sanaciji bank skrivnost. Glede na to, da je to premoženje danes naprodaj, velik del pa ga konča v lasti poštnih nabiralnikov predvsem iz davčno ugodnejših območij, je tri leta staro vprašanje še kako aktualno.
Seznam javen, njegovi avtorji skrivnost
Računsko sodišče je v reviziji upravljanja nedonosnih terjatev NLB sicer ugotovilo vrsto nepravilnosti, a poglavji, ki se nanašata na usklajevanje seznama in končno določitev komitentov banke, ki so morali na DUTB, je NLB v celoti označila za poslovno skrivnost. In to kljub temu, da je sam seznam komitentov kljub prvotnim drugačnim željam posameznikov in institucij javen že od pomladi 2014. Pomisleke zaradi netransparentnosti vzbuja predvsem dejstvo, da so te iste terjatve skupaj s preostalim prenesenim premoženjem bank danes naprodaj, in če je bila skrivnost, kdo jih je dal na seznam in kakšno ceno jim je določil, je danes skrivnost, kdo jih kupuje in po kakšni ceni.
Odgovornosti za te odločitve do danes ni prevzel še nihče, so pa v vodstvu DUTB vseskozi glasno zatrjevali, da sami niso sodelovali ne pri določanju seznama terjatev ne pri določanju prenosne cene. Slaba banka bi morala sicer skrbeti za to, da ne bi to premoženje zdaj po nižjih cenah znova končalo v rokah nekdanjih lastnikov – po tem, ko so del njihovih dolgov do bank z dokapitalizacijami že pokrili davkoplačevalci –, a zapisniki sej vodstva DUTB so razkrili, da tega v slabi banki preprosto niso sposobni nadzirati. Dosedanje prodaje in tudi ponudbe, ki prihajajo za nakup premoženja slabe banke, kažejo, da je dvom o izpolnjevanju teh zahtev še kako upravičen.
Kdo je določal cene, ni jasno
Kdo je določal prenosne vrednosti in po kakšni metodologiji, tudi računskemu sodišču ni uspelo ugotoviti. Vrednost ob prenosu naj bi predhodno sicer določila Banka Slovenije, potrdila naj bi jih evropska komisija, NLB pa je z njimi seznanila finančno ministrstvo. »Kdo in po kakšni metodologiji je dejansko določil prenosne vrednosti tveganih postavk, ki jih je potrdila komisija, iz dokumentacije, s katero razpolaga NLB, ni bilo mogoče razbrati,« je zapisalo računsko sodišče.
To je na splošno sicer ugotovilo, da na seznam niso bili uvrščeni vsi komitenti, za katere bi očitno pričakovali, da so, sicer pa je način izbora komitentov po ugotovitvah državnih revizorjev potekal brez vnaprej določenih meril. Prav zaradi navedenega je še toliko bolj pomembno vprašanje, kdo je sploh pripravil končni seznam, a tega, kot izhaja iz pojasnil računskega sodišča, sploh ni mogoče ugotoviti. »Ni razvidno, kdo je bil odgovoren za sprejemanje odločitev – usklajevanje seznama z zunanjimi institucijami,« so zapisali državni revizorji.
»Seznami podjetij, ki so jih pripravili v bankah, so imeli smisel, seznami posojil, ki se zdaj dejansko prenašajo na DUTB, pa so popolna zmešnjava,« so pred tremi leti pojasnjevali naši viri. Bankirji, ki so dnevno upravljali svoj portfelj in dobro poznali poslovanje podjetij, pa ogorčeno spremljali, kako so na slabo banko pošiljali tudi komitente, ki so vseskozi redno poravnavali svoje obveznosti do banke.
Razlogi, zakaj je neko podjetje končalo na seznamu za prenos na DUTB, niso bili jasni takrat in nič bolj niso jasni danes. Po naših neuradnih informacijah v banki tudi računskemu sodišču niso znali logično razložiti, zakaj je neki redni plačnik končal na DUTB, poleg tega se takšne odločitve menda sploh niso sprejemale na podlagi uradne dokumentacije. Vprašanja, ali so bile določene terjatve na DUTB prenesene že z vnaprejšnjo željo po njihovem kasnejšem cenejšem nakupu, z namenom oslabitve konkurence ali preprosto naivno, ostajajo še naprej brez odgovorov.
