Ključno prelomnico na prehodu v demokratičen družbeni red, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic in načelih pravne države, pa predstavlja šele sprejem Ustave RS 23. decembra 1991. Očitno si njena 25. obletnica ne zasluži počastitve v državnem zboru, interna počastitev »dneva ustavnosti« na Ustavnem sodišču RS pa bo v imenu pravice do pitne vode obeležena s kontaminacijo ustave, v šestih mesecih pa še državnega in lokalnega pravnega reda.
Z dvotretjinskim nasiljem v vaši komisiji ste poslanci 4. novembra s pomočjo razdvojene strokovne skupine potrdili predlog ustavnega zakona o dopolnitvi III. poglavja Ustave RS in ga uvrstili na dnevni red 24. seje čez deset dni. S hitenjem brez »tresoče roke« ste sfižili smisel evropske državljanske pobude »Voda in komunalna ureditev sta človekova pravica! Voda je javna dobrina in ne blago!«, pa tudi enak dober namen skupine poslank in poslancev s prvopodpisano Alenko Bratušek vpisati pravico do pitne vode v ustavo. Za poslanski razmislek, opozorila in tvorne predloge do 14. novembra ni ne časa ne postopkov, zato to odprto pismo.
Zeleni Slovenije smo z vgraditvijo ekosocial(istič)ne doktrine v Ustavo RS že pred četrt stoletja uveljavili varstvo obeh človekovih pravic, do zdrave pitne vode in do neprofitne komunalne ureditve. 72. člen je postal, z določili o pravici vsakogar do zdravega življenjskega okolja in o državni skrbi za pogoje in načine opravljanja gospodarskih dejavnosti, trajna osnova zakonu o varstvu okolja in zakonu o gospodarskih javnih službah iz junija 1993. Vodo, ključno prvino zdravega življenjskega okolja, smo opredelili kot naravno dobrino za zadovoljevanje človekovih potreb in kot gospodarsko izkoristljiv obnovljivi naravni vir, ki je skupaj z vodnim javnim dobrom v lasti države. Za njuno izkoriščanje, uporabo in/ali upravljanje smo ob sistemu dovoljenj vpeljali tudi koncesijsko pravo na naravnih dobrinah.
Oskrbo s pitno vodo smo uvrstili med obvezne občinske javne službe, ki se zagotavljajo v režijskem obratu ali javnem gospodarskem zavodu neprofitno, v javnem podjetju ali z dajanjem koncesij zasebnim osebam pa pod pogojem, da je »pri zagotavljanju javnih dobrin pridobivanje dobička podrejeno zadovoljevanju javnih potreb«. Uveljavitev neprofitnosti oziroma stroškovnega pristopa je na poslovni sposobnosti in vrednotah občinske oblasti.
Seveda je bil strah pred liberalnim in globalnim kapital(iz)om prisoten že ob snovanju ustave. Zato je »zelena« doktrina zagotovila gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo lastnine, vključno z razlastitvijo v javno korist. V nasprotju s katero se ne sme izvajati nobena gospodarska dejavnost ne glede na svobodno gospodarsko pobudo z zasebnim in/ali javnim, tujim in/ali domačim kapitalom. Tudi trženje javne dobrine ne. Analogno vodnemu in komunalnemu gospodarstvu je doktrina vgrajena v slovenski pravni red tudi na področju gospodarjenja z drugim naravnim bogastvom, energetske, prometne in druge infrastrukture, v prostorski in gradbeni zakonodaji, v zakonodaji javno-zasebnega partnerstva in javnih financ.
Spoštovani dr. Brglez, zato aktualno državno nenačrtno klientelistično podeljevanje vodnih pravic in občinsko zlorabljanje presežkov vodarin v nepravi namen ne sme prerasti v prastrah pred vsakršnim koncesionarskim kapitalom. S predlogom ustavnega zakona ogrožate nomotehnično in vsebinsko konsistenco ustave z vrsto nebuloz in pravnih »namigov«. Da pravica do pitne vode vsebuje tudi reciklirano. Da upravljanje vodnih virov in javnega dobra ni iz lasti države. Da so vodni viri, razen za oskrbo gospodinjstev, za potrebe kmetijstva, namakanja, živil in pijač, tehnoloških procesov, rekreacije, naravovarstva tržno blago in ne trajen načrtovan življenjski in razvojni resurs. Da država neprofitnost oskrbe s pitno vodo zagotavlja s prenosom na občine.
Zato vam predlagam dopolnitve, ki učinkujejo iz ustave neposredno. K določbi »Vsakdo ima v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja« se doda besedilo »prednostno s pravico do trajno varne pitne vode«. K določbi »Država skrbi za zdravo življenjsko okolje. V ta namen zakon določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti« se doda stavek »Izkoriščanje virov pitne vode za potrebe prebivalstva in gospodinjstev ter njihova oskrba s pitno vodo se opravljata neprofitno«. K določbi »Zakon lahko določi, da smejo naravna bogastva izkoriščati tudi tuje osebe, in določi pogoje za izkoriščanje« se doda stavek »Ti pogoji ne smejo biti blažji, kot jih zakon določa za domače osebe, tuje pravne in fizične osebe pa morajo izkazati gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo svoje lastnine in kapitala«.
Miha Jazbinšek, minister za okolje in prostor 1990–1994
