»V Sloveniji je še vedno bolj sprejemljivo, da nekdo uživa alkohol, kakor da se vključi v program zdravljenja,« je glede stigmatizacije odkrita psihiatrinja Janja Milič z oddelka za zdravljene odvisnosti v Psihiatrični bolnišnici Idrija. Ljudje si v trenutnem tempu življenja težko privoščijo dolga bolnišnična zdravljenja, zato tudi bolnišnice vse več zdravljenj opravljajo s pomočjo zunajbolnišničnih programov. Za zdravljenje se odloča vse več mlajših odvisnikov in žensk. Dejstvo pa je, da se večina odvisnih ljudi ne zdravi nikoli. Bolnišnice letno sprejmejo le okoli 2000 ljudi, zasvojenih z alkoholom. Zdravniki specialisti menijo, da bi morali na morebitno odvisnost večkrat pomisliti družinski zdravniki in da današnje zdravljenje odvisnikov še ni celostno – ko se ti po zdravljenju vrnejo v službo, tam večkrat ostanejo brez pomoči.
Kadite, pijete?
Družinski zdravniki so sicer vedno bolj izobraženi tudi glede prepoznavanja škodljive rabe alkohola in prav bi bilo, da bi – tako kot vprašajo po kajenju – pacienta vprašali tudi po njegovem odnosu do alkohola. Prepoznavanje in motivacija za zdravljenje se namreč začenjata na primarni zdravstveni ravni. A primarij Bojan Pelhan, specialist medicine dela, prometa in športa, prej pa tudi sam dolgoletni družinski zdravnik, priznava, da so družinski zdravniki še vedno premalo pozorni na problem alkoholizma. Odvisniki k zdravniku prihajajo zaradi drugih težav, svojo zasvojenost pa poskušajo prikriti. »S škodljivo rabo alkohola je neposredno ali posredno povezanih okrog 200 medicinskih diagnoz. Ustvariti moramo zdravnike, ki ne bodo pomisliti le na osnovno bolezen, temveč tudi na tisto, kar se skriva zadaj. Moja izkušnja pa je, da družinski zdravniki še malo premalo odkrivajo te težave,« pravi. Za to ne krivi zdravnikov, temveč sistem, v katerem morajo pregledati številne bolnike na dan in zato nimajo časa za pravi pogovor s svojim pacientom.
Pogrešana pomoč v podjetjih
Če odvisnik od alkohola nima močne volje do spremembe, ob sebi družine ali dojemljivega družinskega zdravnika, se bo težko znašel v katerem od programov zdravljenja. Miličeva opaža, da se ta spodbuda zmanjšuje tudi v delovnih okoljih, kjer je s prihodom krize ter negotovih oblik zaposlitev manj možnosti za pomoč. »Vedno več začasno ali pogodbeno zaposlenih ima manj možnosti, da bi jih kdo usmeril po pomoč, prej bodo izgubili službo,« pravi Miličeva. Pelhan pa v povezavi z zaposlitvijo opozarja, da bomo lahko o celoviti obravnavi in zdravljenju alkoholika govorili šele, ko bo to vključevalo tudi njegovo delo oziroma zaposlitev. »Alkoholik ima težave z zaposlitvijo, preden se gre zdravit, še večje pa potem, ko se ozdravi. In sicer zaradi spremenjene zmožnosti za delo, vedenjskih motenj in predvsem stigme,« pojasnjuje. Prepričan je, da zato celovite obravnave alkoholikov v Sloveniji še ni. »Nimamo sistemske možnosti, da bi zdravnik družinske medicine bolnika po zdravljenju napotil na oceno delazmožnosti, kjer bodo specialisti povedali, ali je še zmožen za delo, ali potrebuje pomoč, mogoče poklicno rehabilitacijo. Tudi te danes odvisniku po zdravljenju ne moremo ponuditi,« pravi Pelhan in dodaja, da odvisniki ne potrebujejo podpore le v bolnišnicah, klubih anonimnih alkoholikov, temveč tudi v svojem podjetju. Sicer se kaj hitro zna zgoditi, da bodo zašli na stara pota, in je bil ves trud zaman.
