In tudi sam film, s katerim se je Liffe uradno začel, celovečerec 11 minut, je na neki način »festivalski«, toda obenem morda ne najboljše povabilo k ogledu retrospektive njegovega avtorja, poljskega veterana Jerzyja Skolimowskega. Da je ta film »festivalski«, je treba vzeti v bolj formalnem smislu, v katerem je tako kalejdoskopski, kot je festival neke vrste filmski vrtiljak. Filmi, zasnovani iz več paralelnih epizod z različnimi liki, niso več nobena redkost, zato pa se redkeje posrečijo tako dobro kot na primer Altmanovi Kratki rezi ali Inarritujev Babilon.
Pri takšnih filmih gledalca najbolj zanima, kako in ali se bodo te različne epizode v nekem trenutku srečale, povezale, prepletle, trčile druga od drugo. Skolimowski izpolni takšno pričakovanje, vendar na način popolnega, če ne prav šokantnega presenečenja. To načeloma ni slabo, le da ima takšna razrešitev, v kateri se različne epizode srečajo tako, da se dobesedno in fizično raztreščijo, podobno vlogo kot kakšna nesreča ali teroristični napad, v katerem je v istem trenutku in na istem kraju mrtvih več ljudi (nič čudnega, če so ameriški novinarji Skolimowskega spraševali, ali je s tistimi kadri z letalom v nizkem preletu aludiral na »enajsti deveti«). Naslovnih 11 minut naj bi kazalo na čas, ki je odmerjen vsaki od filmskih epizod, toda v samem filmu ni videti, da bi ta časovna formula imela kakšno posebno vlogo. In je pravzaprav niti ne bi mogla imeti, saj je sočasnost raznih epizod lahko podana le tako, da se jih prekinja in preskakuje od ene k drugi. Ta časovna formula ima prej vlogo nekega determinizma, ki podvaja naključnost epizod, namreč determinizma v smislu njihove obsojenosti na pogubo, medtem ko v njih samih nič ne kaže na to. Zato pa je ta dvojnost naključja in determinizma v posameznih epizodah navzoča prek drugačnih nasprotij: v epizodi z uličnim prodajalcem hot dogov denimo tako, da se na njegovo šarmiranje nun prilepi namig (v obliki zaušnice, ki jo dobi od nekega dekleta) na njegovo pedofilsko in zaporniško preteklost; v epizodi z medicinsko reševalno ekipo imamo tako rekoč žanrski konflikt burleske in socialne drame, ko se morajo reševalci najprej spopasti s ponorelim nasilnežem, ki je stopnišče zabarikadiral z omaro, preden lahko rešijo trpečo nosečnico v nekem bednem stanovanju; ali epizoda z ameriškim filmskim producentom in mlado poljsko igralko v hotelski sobi – ta ne le že sama poteka tako, da dogovarjanje za filmsko vlogo spominja na zvabljanje v prostitucijo, marveč jo spremlja še nevrotično in malce komično beganje igralkinega moža in agenta, ki išče to hotelsko sobo. V filmu je še nekaj drugih epizod, a nobena ni tako izdelana kot ta hotelska – vse so bolj navržene in kot v zametkih. Kar bi lahko delovalo pomanjkljivo ali moteče, če ne bi tako naključje kot determinizem hotela, da prav ta hotelska epizoda deluje z močjo finalne katastrofe. In morda ni zanemarljivo, da je to epizoda iz filmskega posla. V prologu vidimo kalejdoskop »samovšečkov« in posnetkov z raznimi digitalnimi napravami, s katerim se danes vsi kar naprej snemajo, si delajo svoje »filme« ali svoje individualistične in narcistične votline. S tega vidika bi v filmu Skolimowskega lahko videli tudi nekaj prezira.
Skolimowski je bil povabljen na festival, a ni mogel priti zaradi igralskih obveznosti. Zato pa je prišel slovenski študent filmske akademije v Los Angelesu Martin Horvat, in sicer kot koscenarist kratkega filma Vsi ti glasovi v režiji Davida Gersona, ki oriše srečanje nemškega vojaka s poljskimi gledališčniki na ruševinah gledališča in ki je osvojil študentskega oskarja.
