Negovalka je črna komedija, ki humorni potencial črpa predvsem iz Vlastine nerodnosti, naivnosti in pripravljenosti na to, da jo izkoriščajo vsi, od prvega do zadnjega bolnika, skupaj z njenimi bližnjimi. Pri enem od bolnikov jo redno napada pes, drugi jo zaklene v kopalnico, mož jo, namesto da bi jo prišel iskat z avtom, raje pusti, da domov pešači v dežju, zbija vulgarne in seksistične šale in se izogiba vsakršnemu izkazovanju nežnosti. V tem smislu Vlasta igra tipično vlogo bedaka iz ruskih in vzhodnoevropskih črno-komičnih književnih in filmskih pripovedi, kakršni so Gogoljev Akakij Akakijevič, idiot Dostojevskega ali Georgi Sergeja Loznice, četudi so takšni liki običajno moškega spola. Horák dejstvo, da gre tokrat za žensko, izkoristi za duhovit in hkrati izjemno pronicljiv uvid v spreminjajoče se norme ženskosti: tako kot so bile (po)tranzicijske države iz enega radikalnega sistema naenkrat pahnjene v drugega, na neki način še radikalnejšega, ne da bi imele čas, da vmes zares zajamejo sapo, se tudi Vlasta iz tradicionalne vloge, v katero je bila vzgojena – ženske, ki svoje življenje posveča predvsem drugim – brez pravega prehoda naenkrat znajde v na videz povsem drugačni vlogi »osvobojene« sodobne ženske, ki se osredotoča predvsem nase in na svoje potrebe, tako da hodi na ples, meditacijo, predavanja o osebni rasti, jemlje homeopatska zdravila… Kljub obljubi nečesa povsem drugačnega je njena nova svoboda v najboljšem primeru vprašljiva; četudi morda na manj očiten način, Vlasta vlogo »bedakinje« še naprej igra tudi v novem življenju, le da zdaj posluša druge ljudi, ki govorijo drugačne stvari, eno ideologijo podrejanja zamenja za drugo.
Do tu gre Negovalki dobro, a v trenutku, ko bi bi bilo treba zadeti žebljico na glavico, filmu zmanjka poguma. Iz domiselno zastavljene zasnove pripoved v zadnji tretjini nekako zvodeni: zdi se, kot da se Horák svojega drznega cinizma ustraši in se zateče v varno zavetje konvencionalnih, izrabljenih zdravorazumskih »večnih« ali »univerzalnih« resnic; pripovedi pa kot proti njeni volji vsili optimističen razplet. Negovalka zamudi priložnost za inteligenten in prodoren družbeni komentar in se namesto tega zadovolji z – nekoliko klišejskim – premislekom o minljivosti ter tako kot filmski dosežek po sili razmer ostaja v povprečju.
