Brexit je zato – tako kot zmaga Trumpa – nekakšen ludistični odgovor na ugrabljeno prihodnost. Ludisti so, kot vemo, posledice brezobzirne industrializacije »odpravljali« z razbijanjem strojev. »Polovico kraljevine upravljajo stari etonci. Če se kdo sprašuje, zakaj establishment ravna egocentrično in brezobzirno, ne more mimo tega fantovskega internata v senci gradu Windsor,« je ob tem zapisal Scheuermann (Mladina, 28. oktober).
Kar je opazil nemški novinar v brexitovski Britaniji, v Sloveniji vemo že dolgo. Zasebne šole dojemamo kot vzvod za brezobzirno neoliberalizacijo šolstva, za sistemsko krivičnost, ki ne dopušča enakih možnosti za vse otroke, ne glede na izobrazbo, poklic in uspešnost staršev. To načelo je še vedno mobilizacijski imperativ za ves politični spekter, četudi v praksi peša. Kakovostno javno šolstvo je zato razumljeno kot jamstvo za družbo, v kateri je socialni preboj stvar sposobnosti in truda, ne pa socialnega izvora. Tako je tudi prav: to večinsko prepričanje je pomembna zaveza za vsako vlado. Natanko tu pa je treba globoko vdihniti in odložiti napačna apriorna prepričanja, ki preprečujejo konstruktivno razpravo o tem, kako ta cilj doseči.
Ko govorimo o zasebnem šolstvu in njegovi zakonski ureditvi, je treba biti previden. Zasebne šole z javno veljavnimi programi, ki jih premoremo v Sloveniji, nimajo zveze z etoni in oxfordi. Vse delujejo neprofitno, vanje se lahko povsod vpišejo premožni in revni. Na waldorfski šoli poznajo devet različno visokih šolnin; prav zato, da o vpisu ne odloča premoženjsko stanje. Na katoliških koga tudi oprostijo šolnine. Poleg tega so mnoge javne šole enako ali celo bolj kakovostne, v marsikateri starši prav tako plačujejo »šolnino«, le da se ji reče prostovoljni prispevek za nadstandard ali kaj podobnega. So to potem še javne šole? Starši pri nas otroke v zasebne šole z javno veljavnostjo vpisujejo – ali bi jih vpisali, če bi bilo v njih dovolj prostora – ker zaupajo v dobrodejnost drugačnih pedagoških pristopov, na primer v programe z več ročnega dela in gibanja, v drugačne vzgojne oziroma vrednotne podlage ali ker otroci na teh šolah dosegajo nadpovprečne rezultate, kar sicer ne odraža nujno kakovosti šole. Včasih se za te šole odločijo samo zato, ker menijo, da bodo ljudje, ki so zmogli preskočiti vse birokratske in ideološke ovire na poti do ustanovitve šole, te z enakim entuziazmom tudi vodili in razvijali. Imajo prav: učitelji javnih šol se zadovoljni vračajo s seminarjev na zasebnih šolah.
Slovenske zasebne šole so ta hip financirane 85-odstotno. Kljub temu ni videti, da bi potencialni bogati ustanovitelji v vrstah stali pred ministrstvom. Bogataških kovnic elit se nam torej ni treba bati. Po novem – če bodo vlada in poslanci novelo zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja podprli – naj bi zasebne osnovne šole z javno veljavnostjo dobile dodatnih 15 odstotkov sredstev, a le za izvedbo obveznega pouka. Stroške za jutranje, popoldansko varstvo, dopolnilni pouk, krožke, vse tisto, kar je v javnih šolah zastonj, bodo starši, ki hočejo drugačno šolo, še naprej sofinancirati sami. Ministrstvo za izobraževanje je namreč, kot kaže, preigralo ustavno sodišče, saj to nikjer ne razločuje med obveznim in neobveznim (razširjenim) delom javnega programa, a tako pač piše v zakonu. Poleg tega naj bi po sporni noveli, ki še čaka na vladni blagoslov, vsakokratni minister dobil orjaške pristojnosti. Zasebni šoli bi lahko po petih letih javno veljavnost programa celo odvzel, meril za to pa v zakon niso zapisali. Veliki strahovi levice glede posledic novele, recimo, da jih poganja nerazumevanje, so torej rahlo smešni.
Še Luka Mesec je brcal mimo ob interpelaciji zoper ministrico. Privatno šolstvo, je dejal, »zasleduje le delen javni interes, pa naj gre za dobiček ali ideološki interes«. Ker dobička ne bo, šolnine so omejene, je očitno problematičen ideološki interes. A ne vsak, le tisti, ki Mescu ni všeč. Kajti tak ali drugačen ideološki interes uveljavljajo vse šole, tudi javne. Kar se zdi naravno in večno, na primer prepričanje, da je tekmovalnost pot do uspeha, je prav tako ideološko pogojeno. Šole zunaj ideologije ni. Na ravni zavajanja pa je trditev, da je vsak evro, ki se nameni zasebni šolam, evro manj za javne šole. To preprosto ne drži. Ministrstvo z zasebnimi šolami v resnici varčuje, saj morajo ustanovitelji teh sami kupiti opremo, zgraditi šole in jih vzdrževati. Povedano seveda ne pomeni, da javnega interesa ni treba varovati ali da zasebnikom, zlasti tistim, za katerimi stojijo vplivne organizacije, ni treba gledati pod prste. Vsekakor pa bi namesto zavajajočih ideoloških prepirov bolj koristile jasneje zapisane zakonske varovalke, ki bi omogočile, da bodo (redke) zasebne 9-letke dostopne vsem otrokom, ne glede na nazor ali socialni izvor, da bodo kakovostne in strokovno spremljane. Po zglede nikakor ni treba ne v Britanijo ne v ZDA.
