Mladi pogosto dolgo ostajajo pri starših, družine pa ves čas bdijo nad svojimi potomci. To je za Hrvaško značilna težava – ne mislim, da smo edini, a vendarle je pri nas še posebej prisotna. Naslov filma ponazarja zadušljivo ozračje, kjer ni svobode, da bi bil, kar hočeš, ali da bi si usodo krojil sam. Če kaj narediš le malo drugače, te na Hrvaškem sicer ne bodo kamenjali, a se ti bodo posmehovali, te imeli za bedaka in te obsojali. To je sploh v Dalmaciji nekaj zelo pogostega.
Šokantni seksualni prizori v filmu na prvi pogled delujejo zelo antifeministično.Zame so v resnici zelo feministični. Marijana zunaj družine nima zasebnega življenja, najverjetneje tudi izkušenj v spolnosti še nima. Nisem hotela, da bi bilo videti, kot da moški izkoriščajo njo. Ko smo z igralci načrtovali prizor, sem hotela, da je jasno, da Marijana tega, kar se dogaja, ne sprejema iz pasivnosti, ampak zato, ker ona izkoristi njih. Zdi se mi, da ženske pogosto izkoristijo moškega za izgubo nedolžnosti, samo zato, da s tem končno opravijo, in da imajo v resnici v tistem trenutku nadzor. Ne gre torej za to, da bi ona »privolila v vse,« temveč za to, da zgradi nekaj, kar je samo njeno, nekaj, za kar ve, da bi njena mama obsojala. Svojega sveta ima tako malo, da uživa v tem, da je čuden – sedi z mamo in bratom na kavču in si misli, »ko bi vidva vedela, kaj sem jaz počela sinoči.«
Gre torej za prikrit način prevzema nadzora nad sabo?Ženske so po eni strani zelo urejene, videti so seksualno zelo aktivne in v tem so zelo prepričljive. Dejansko pa število partnerjev, s katerimi so bile, pogosto skrivajo; na neki način se trudijo biti tako »device« kot »kurbe«, temu pri nas rečejo »i jebena i poštena«. Nikoli ne bi izrekle, da jih seks zanima, obenem pa so videti zelo seksi. Dvoličnost v smislu doživljanja samih sebe in lastne seksualnosti jim preprečuje izreči, kaj pri seksu v resnici hočejo.
Zelo pomemben element filma se mi zdi zvok, ki soustvarja vaš značilen simbolizem, recimo brenčanje muh ali zvoki družinske večerje.Vesela sem, da ste to rekli, ker je zame to bistven del filma. Za vsak prizor smo se potrudili, da bi bil zvok avtentičen in bogat, tudi umazan na isti način, kot je umazana slika. Na koncu smo bili z njim zelo zadovoljni, tudi glede muh, komarjev in drugih žuželk, čeprav res ne vem, od kod mi to. Podobno sem šele zadnjič presenečena ugotovila, da imam v vsakem filmu ljudi, ki skupaj jedo. Zadnjič sem gledala neki trapast film, Dekle na vlaku, in pomislila, kako da v tem filmu nikogar ne vidimo jesti, nato pa še, zakaj sem sama tako obsedena s prizori kosila. Gre pač za trenutek, ko je družina prisiljena biti skupaj in se pogovarjati.
Kako pomembna je za vaše ustvarjanje institucionalna podpora?Zelo. Hrvaški film je v zadnjih desetih let zelo napredoval v prisotnosti na festivalih in na trgu ter pri koprodukcijah – za vse to je institucionalna podpora bistvena. Postali smo del evropskega filma, kar prej nismo bili, in za to je zaslužen HAVC. Na Torino Film Labu sem dobila mentorico, s katero sva se zelo ujeli, in pri scenariju za ta film mi je veliko pomagala. V prvi različici – pred Torinom – se je Marijana zaljubila v nekega fanta, zdaj pa se mi zdi, da bi bila v tem filmu to grozna napaka. Morda bi do tega prišla sama, a zagotovo bi trajalo veliko dlje. Tudi to, da je premiero doživel v Benetkah, za film pomeni ogromno, ker ga je videlo veliko več ljudi in ima zdaj tudi veliko obsežnejšo festivalsko pot. Še posebej sem vesela, ker gre za moj prvi celovečerec, ki pa ni film o vojni – kot so filmi z Balkana, ki običajno zaslovijo v tujini. Moj film je majhna zgodba o neki punci, brez velikih tem.
