Od slovenskega javnega zdravstva ne bolniki ne zdravniki ne dobijo tistega, kar bi radi. Denar za zdravljenja prvih ter za plače in zaposlitve drugih gre iz iste malhe. Tudi če bi v trenutku pometli s korupcijo in neracionalnostmi, bi ga bilo še vedno malo v primerjavi z bogatejšimi državami v okolici, ki jih jezni prebivalci in zaposleni v zdravstvu omenjajo kot vzor. V Sloveniji po ocenah OECD za lansko leto za zdravstvo namenimo 8,4 odstotka BDP oziroma 1561 evrov na prebivalca, v sosednji Avstriji pa 10,4 odstotka BDP in več kot 4000 evrov na prebivalca. Slovenija je bila hkrati med državami, ki so v času krize z nespametnim varčevanjem posebno zavzeto spodkopavale svoj zdravstveni sistem. Ob tem je po številu zdravnikov glede na število prebivalcev na evropskem dnu.
Ob omejitvi dela na običajnih osem ur na dan, s katerimi skušajo zdravniki od politikov izterjati boljše plače in znosnejši tempo dela, se neizbežno pokaže, da bi se zdravstvo brez dodatnega dela obstoječih zaposlenih sesuvalo samo vase. Tako se je zgodilo leta 2010, ko so zdravniki umikali soglasja za nadurno delo, enako pa kaže ob začetku tokratne stavke.
Bistvo je v zamolčanem. Ne Milojka Kolar Celarc ne Konrad Kuštrin ne povesta, da je premajhno število zdravnikov ustrezalo marsikomu na obeh straneh. Posebno v strokah, kjer je bilo v preteklosti razpisanih daleč premalo specializacij, so si lahko zdravniki z dodatnim delom občutno izboljšali svoje dohodke. Politika se v to ni preveč vtikala, saj je najceneje, če se pri posameznem zdravniku zvrsti več kot 60 bolnikov na dan in če isti zdravnik proti večeru kroži med bolnišnicami, namesto da bi te zaposlile dodatne ljudi. Najbolj zaželen je bil tisti bolnik, ki se je v takšnih razmerah odločil, da za pregled plača iz žepa. Po diagnozo je odšel v ambulanto, kjer je popoldansko delo precej verjetno opravljal zdravnik iz javne bolnišnice. Zdravstveni blagajni ni bilo treba za njegov pregled prispevati ničesar, bolnišnici zanj ni bilo treba poskrbeti, čakalna vrsta za diagnostiko pa se je s takšnim bolnikom malo skrajšala.
Preiskave sumov korupcije, ki so se vrstile v zadnjih letih in v Ljubljani tudi nedavno, so hkrati vedno znova kazale na preskakovanje vrst v javnem zdravstvu. Tudi poročilo organizacije Health Consumer Powerhouse je na začetku letošnjega leta opozorilo na pojav neformalnih plačil, zaradi katerih je tukajšnje zdravstvo dobilo rumeno luč. Kar pomeni težave, ne pa tudi, da je korupcija povsod. Organizacija je evropskim državam zastavila vprašanje, kaj bodo storile za normalne pogoje in spodobne plače pri osnovnem delodajalcu, da zdravniki ne bi več bežali v »stranske prakse«. V Sloveniji je vprašanje ostalo brez odgovora.
Vlada Mira Cerarja, pa tudi vse pred njo, si je s poceni zdravstvom, ki ljudi sili v samoplačništvo in iskanje obvodov, kupovala čas. Zdaj ji ga je zmanjkalo. Za boljše razmere ni poskrbela ne z reformo ne z večjo vlogo državnega proračuna, ki za zdravstvo v Sloveniji prispeva nesorazmerno malo. Ker ni storila ničesar, bo lahko vlada za boljše plače zdravnikov, v drugem koraku pa tudi drugih zaposlenih v zdravstvu, jemala le iz že tako pičle vsote za zdravljenje bolnikov. Te pričakajo računi za vse trke, zamude in frustracije v slovenskem zdravstvu. Včasih plačajo iz žepa, drugič s svojim zdravjem.
