Letos je bilo eno največjih slovenskih vinskih odkritij črna rebula, ki jo je na trg dalo vinarstvo Erzetič. Pokalca, kot se tudi imenujeta to vino in trta, je stara briška sorta, ki jo na italijanski strani poznajo kot schioppettino. Italijani so to trto obudili nekaj desetletij pred nami, po legendi celo tako, da so trsje pretihotapili iz Slovenije.
Pokalca je le ena izmed domačih lokalnih sort trte, ki bi jih bilo morebiti vredno obuditi. Kajti vinarski trend je že nekaj let obrnjen v lokalne posebnosti. Teh pa imamo v Sloveniji na stotine. Dobesedno na stotine. Največ jih je prav na Primorskem. V kolekcijskem vinogradu Kmetijsko-gozdarskega zavoda Nova Gorica jih imajo okoli 80, ocenjujejo pa, da jih je še veliko več. »Na Vipavskem in v Istri še vedno odkrivamo kakšne že pozabljene domače sorte trte. Na tem območju jih je veliko ohranjenih zato, ker so imeli v zadnjih stotih letih razvito tradicijo trsničarstva pa tudi kolekcijske vinograde,« je na predavanju v okviru ljubljanskega vinskega sejma omenila Andreja Škvarč iz Kmetijsko-gozdarskega zavoda Nova Gorica, ki se poklicno ukvarja z domačimi lokalnimi sortami trte.
Stare sorte so genski material, ki ga ne smemo izgubiti. A tudi kulturna dediščina, ki presega vinske okvire. Nekatere med njimi so prav legendarne. Denimo sorta klarnica, ki naj bi prvič zrasla že v 16. stoletju na vrtu gospe Klare iz Dornberka, prelepe dame, ki so jo obletavali snubci. Zato je trto, ki slovi po gostem rastju, speljala tako, da je zastirala pogled na njeno hišo. Trta klarnica je bila nekoč razširjena po Vipavski dolini, sedaj pa jo gojijo še na treh hektarjih. Podobno kot stara rdeča sorta gnjet, ki raste na Krasu in jo Matija Vrtovec v knjigi iz leta 1844 Vinoreja za Slovence opisuje kot »božji dar za delovne ljudi«, saj rodi bogato, a daje ne preveč alkoholno vino.
Italijan in Hrvati že tržijo stare sorte
Nekatere stare sorte pa zelo dobro poznamo. Med takimi so rebula, refošk, vitovska grganja, pinela, zelen in malvazija. »Stare trte na Primorskem niso muzej, saj je mnogo uveljavljenih sort, iz katerih pridelujejo vino,« je prepričana Andreja Škvarč. A potenciala je še veliko, tudi s sortami, ki bi bile tržno zanimive. Tak primer je recimo glera. V sosednji Italiji je glera temelj trenutno najbolj priljubljenega penečega vina na svetu prosecca. Pri nas pa je ohranjenih kar nekaj različnih vrst glere, med njimi denimo redka briška glera, ki raste le še v nekaj vaseh, pa tudi beli teran in beli refošk.
Podobno kot glero Italijani so muškat ružo oziroma cipro že začeli tržiti na Hrvaškem, natančneje v Istri, kot tipično staro istrsko sorto. A razširjena je tudi v slovenski Istri, kjer jo še vedno gojijo na nekaj hektarjih vinogradov. Medtem pa vino, ki je značilne arome, pri nas ni preveč poznano, čeprav bi bilo lahko. V hrvaški Istri kot lokalno vino tržijo tudi borgonjo, še eno staro sorto, ki je prisotna tudi pri nas.
S tem seveda ni rečeno, da bi vsaka lokalna domača sorta obrodila tudi dobro vino, ki bi ga lahko tržili kot posebnost. A nekaj jih je gotovo takih. V kolekcijskem vinogradu Kmetijsko-gozdarskega zavoda Nova Gorica iz izbranih sort naredijo tudi vino. Med temi še posebno poudarjajo potencial, ki ga ima denimo sorta planinka, ki je zelo podobna vitovski grganji. Vino, ki je bilo na pokušnji v okviru predstavitve, je svežih sadnih arom, z izrazitim pookusom. Tako kot je tudi za vitovsko grganjo dolgo veljalo, da iz te sorte ni dobrega vina, a so kraški in vipavski vinogradniki dokazali, da je lahko, se lahko zgodi tudi s planinko.
