Davit Ugrekhelidze izstopa na slovenskem vinskem trgu. Pri 208 centimetrih višine se ga že na daleč opazi na katerem koli sejmu, festivalu ali degustaciji. Izstopa pa tudi njegova ponudba, saj v Slovenijo uvaža po tradicionalni metodi pridelana gruzijska vina štirih butičnih pridelovalcev.
V Slovenijo je iz Tbilisija pripotoval leta 1999 kot mlad košarkar. Sprva je igral štiri leta pri Slovanu, na profesionalni športni poti pa se je v Sloveniji ustavil še v Laškem, Novem mestu, Črnomlju in Kopru. Ljubezen ga je po vmesnem postanku v domovino nazadnje pripeljala na Štajersko, kjer se je s soprogo Biserko in hčerko Lio ustalil v Mariboru.
»Kariera športnika ne traja večno, zato je treba znati preklopiti,« ugotavlja Gruzijec. »Zdaj sem aktiven kot trener mladih košarkarjev, obenem pa sva z ženo iskala originalno poslovno idejo. Spomnila sva se na vino, saj je Slovenija vinska dežela, Gruzija pa je zibelka vina.« Ustanovila sta podjetje Marani Slovenija; marani v gruzijskem jeziku pomeni vinska klet.
Gruzija se lahko pohvali z izjemno vinogradniško tradicijo, ki po navajanjih državne vinske agencije seže kar 8000 let v preteklost. Arheologi so na gori Didi odkrili ostanke glinenih vinskih posod iz mlajše kamene dobe. Gruzijci jim pravijo kvevri. Takšne posode dandanes še zmeraj množično uporabljajo pri pridelavi vina.
Beseda vino gruzijskega izvora
Celo beseda vino naj bi izvirala iz gruzijskega jezika. »Vino je pomemben del naše kulture in identitete,« pove Davit. »Perzijci so imeli reklo o tem, kako premagati Gruzijca. Posekati mu moraš vinograd in razbiti družino.« V Gruziji še zmeraj rastejo divje trte, ki se v gozdovih vijejo okoli dreves, iz njihovega grozdja domačini tudi pridelujejo vino. V vinogradih pa raste kar 525 avtohtonih žlahtnih vinskih sort, od katerih jih je v komercialni pridelavi nekaj več kot 45, najbolj razširjeni sta (beli) rkatsiteli in (rdeči) saperavi.
Za primerjavo: na uradnem slovenskem seznamu, ki ga je spisalo ministrstvo za kmetijstvo, je deset avtohtonih sort: maločrn, pinela, ranina, rebula, ranfol, refošk, rumeni plavec, šipon, zelen in žametovka. Nekateri bi na ta seznam uvrstili tudi vitovsko grganjo, kraljevino in klarnico. Razvoj in prodor gruzijskega vinogradništva je ustavila Sovjetska zveza, ki je cenila količino, ne kakovosti. Tudi v času po osamosvojitvi je šel razvoj v napačno smer, saj so se v večjih kleteh začeli spogledovati s sodobnimi, konvencionalnimi kletarskimi pristopi, glinene kvevre so začeli nadomeščati z nerjavečimi posodami in bariki, namesto tradicionalnih vinskih sort so zasajali chardonnay in cabernet sauvignon.
Pred prihodom stalinizma je bilo v Gruziji več kot tisoč izdelovalcev kvevrov. Pred dvajsetimi leti je obstajala le še peščica mojstrov, ki je znala narediti velike vinarske glinene posode z več kot 2000 litri prostornine. Ta kulturna dediščina je bila tik pred izumrtjem. Manjši vinarji so lahko prišli do večjih kvevrov zgolj tako, da so jih šli izkopat iz zapuščenih zadružnih kleti.
Izumiranje kulturne dediščine ustavljal Slovenec
Nihče ne ve, v katero smer bi šel razvoj, če se ne bi nad gruzijsko tradicionalno pridelavo vina navdušil Slovenec Joško Gravner, eden največjih vinogradnikov sodobnosti. »Prvo amforo iz Gruzije sem dobil pred 20 leti s pomočjo nemškega poslovneža. V Oslavje je pripotovala prek Moskve in Münchna,« se spominja sloviti vinar iz Brd. Kavkaz je prvič obiskal leta 2000.
Z velikimi težavi in stroški je uvozil več deset kvevrov, s katerimi je opremil svojo klet in odsihmal prideluje vino izključno po tradicionalni metodi, ki izvira iz največje vinorodne pokrajine Kakheti na vzhodu Gruzije. Tam se belo grozdje v kvevrih macerira do pomladi, nato se vino loči od grozdja (in pecljevine) ter se ga pretoči v lesene sode. Pri rdečih vinih je maceracija krajša in traja le okoli mesec dni. Gravner je bil sprva zasmehovan, kasneje pa je dokazal, da je začrtal pravo pot in dobil nič koliko posnemovalcev. Zdaj vina vrejo in zorijo v kvevrih po vsem svetu, v Sloveniji jih vinarji uporabljajo od Svečine do Gažona. Ponje ni več treba iti na Kavkaz, k nam jih uvaža hrvaški posrednik iz Jastrebarskega.
Tudi zaradi porasta zanimanja tujine so Gruzijci prepoznali, da je tradicija njihova največja konkurenčna prednost. In da je zgrešena pridelava sodobnih vin po priporočilih tujih svetovalcev. Država je ustanovila vinsko agencijo, ki pomaga pri promociji tipičnih gruzijskih vin, pridelava vina v kvevrih pa je bila leta 2013 uvrščena na seznam Unescove kulturne dediščine.
Vin iz Gruzije je še razmeroma malo na slovenskem trgu. »Ta čas je približno 15 vinogradništev, ki pridelujejo po tradicionalnih metodah,« nam je razložil Ugrekhelidze. V svoji ponudbi ima štiri butične pridelovalce iz treh vinorodnih pokrajin, ki prisegajo na sonaravno vinogradništvo: Iago's Wine, Gotsa, Lagvinari in Naotari. Vsi štirje pridelajo le nekaj tisoč steklenic vina na leto. Morda se jim bo v prihodnje pridružila še kakšna večja klet, predvsem zaradi visokih stroškov uvoza. »Birokracije je ogromno,« potoži Davit. »Neposrednih transportnih povezav ni, zato moramo najti kak tovornjak, ki prečka Slovenijo. Dodatno zaplete povzroča še dejstvo, da gre tranzit skozi Turčijo, ki ima zelo strogo protialkoholno zakonodajo.«
Vinske ture in trekingi po Kavkazu
Slovensko-gruzijska zakonca svojo dejavnost zdaj širita še na področje turizma. »V tistih treh letih, ki smo jih skupaj preživeli v Tbilisiju, sem veliko raziskovala to čudovito deželo,« se spominja Biserka Radić Ugrekhelidze. »Ugotovila sem tudi, da večina turističnih agencij ponuja obisk Gruzije zgolj v kompletu z Azerbajdžanom in Armenijo, pri čemer se ustavijo samo na najprepoznavnejših turističnih ciljih. Gostje sploh nimajo časa, da začutijo tamkajšnjo atmosfero, da spoznajo ljudi.«
Zato vzpostavljata vez med Slovenijo in Gruzijo in spomladi nameravata organizirati prvo vinskoturistično turo po državi, v okviru katere bi prisostvovali tudi odpiranju kvevrov in obiskali najbolj znano žganjarno. Gruzija je namreč znana tudi po svojih vinjakih. »V programu bo najstarejša hiša vinjaka Sarajishvili. Njen ustanovitelj je živel v Franciji, leta 1862 je v Gruzijo pripeljal tehnologijo in za pridelavo izbral avtohtone gruzijske sorte.« Poleti bi organizirala še treking po Kavkazu, jeseni pa morda obisk trgatve, ki je v gruzijski kulturi izredno pomemben družabni in družinski dogodek.
