In če vsaj malo poznamo logiko SMC, ne bi bilo prav nič čudno, če bi pri tem tudi ostalo. A ko se je v figuri poslanke Erike Dekleva robotizirana amoralnost preobrazila v neokusno moraliziranje in ko so ta eksces po spletu naključij opazili tudi mediji, je bil storjen korak preveč. In po nekaj dneh, ko stvar ni izginila iz javnosti, je bilo nekako treba najti način, kako se iz vsega skupaj izvleči; kar pomeni, treba je bilo najti povod, po katerem bi bila mogoča preobrazba, ki obenem ne bi pomenila priznanja, da je imela prav politična opozicija. Treba je bilo ustvariti iluzijo čiste epifanije, nenadnega spregleda, ki naj bi omogočil videti tisto, kar je bilo prej skrito.
Oči naj bi jim odprlo pismo, ki je prispelo na njihove naslove, skupno pismo humanitarnih organizacij – ki pa so dejansko sporočale zgolj in samo to, kar je koalicija dejansko že slišala; še več, zgolj in samo to, kar je koalicija prav na isti seji odbora, na kateri se je proslavila Erika Dekleva, slišala tudi iz njihovih ust. Ko si premisli koalicija, ko si premisli SMC, ko SMC nenadoma doživi razodetje, je shema vselej enaka. Namesto da bi preprosto priznali, da je bila njihova prejšnja pozicija zgrešena in da je bila zgrešena popolnoma brez razloga, ustvarijo situacijo, v kateri bi vsi skupaj morali pozabiti, da je pred njihovim razodetjem obstajala sploh kakršna koli preteklost. Ko sami spremenijo svoje stališče, morajo ustvariti iluzijo, da pred tem ni obstajalo sploh nobeno stališče. Ko zavzamejo novo stališče, to ni le njihovo novo stališče, temveč absolutno novo stališče, sploh prva racionalna pozicija, ki jo je bilo mogoče zavzeti do tega problema. Njihovo lastno razodetje je vselej razodetje, ki je podtaknjeno tudi vsem drugim, je trenutek, ko morajo tudi drugi pozabiti, da so v preteklosti že imeli jasno stališče.
Prav to je tudi razlog, da v pismu humanitarnih organizacij, ki naj bi jih razodelo, niso želeli videti že dokončnega recepta za rešitev situacije, temveč so ga pretvorili v goli poziv, poziv po dialogu, ki bo šele proizvedel prave odgovore. Pred razodetjem ni bilo preteklosti, zato tudi ni mogoče pričakovati, da bi rešitev poznali že avtorji pisma – in prav zato jih je koalicija povabila na sestanek, ki je imel eno samo simbolno sporočilo: kar se je dogajalo doslej, moramo absolutno pozabiti. Reševanje se je začelo tukaj in zdaj, v dialogu med koalicijo in civilno družbo, brez vmešavanja populistične opozicije.
Absolutno lahko razumemo humanitarne organizacije, da so se sestanka udeležile; ko se problema lakote zavemo, je že po svoji naravi tako urgenten, da je vsako kompliciranje videti neprimerno in malenkostno. A na neki drugi ravni ostaja dejstvo: v trenutku, ko je koalicija v obravnavi problema, ki ga sama sprva ne le ni želela rešiti, temveč ga sploh ni opazila, začela diktirati tempo, je izginil ves politični potencial te zgodbe, potencial za politično spremembo, po kateri bi bilo mogoče doseči še več. Tega, da se je koalicija ob problemu šolskih kosil v zemljo vdrla le toliko, da se je lahko odrinila od tal, ne bi smeli dopustiti – in predvsem se ne bi smeli še naprej poniževati s kakršno koli gesto, ki bi vsaj malo spominjala na izraz hvaležnosti do oblasti.
Na privatni ravni morda tudi v SMC obstajajo figure, ki so predlog želele podpreti že od začetka. A ker jim ni uspelo zbrati niti toliko poguma, da bi se v konkretni zadevi z načeli in argumenti postavile proti prevladujoči liniji, liniji čedalje bolj samozadovoljnega političnega diletantstva, si nikakor ne zaslužijo naše simpatije – in nikakor ne smejo postati točka, v katero bi projicirali upanje na boljšo ali vsaj ne najslabšo prihodnost.
SMC je politična tvorba, ki se proti dokončnemu odpisu že od samega začetka brani z elementi, ki v njej obstajajo naključno, z elementi, ki so v stranki le zato, ker so nekoč tudi sami nasedli iluziji, da gre za stranko levega centra. Kar je v SMC morda videti še za silo sprejemljivo, je tam le kot goli preostanek zablode, skupne zablode nekaterih kandidatov in vsaj polovice njihovih volilcev. Da bi iz preostanka zablode lahko pognalo kaj resnega, lahko že vnaprej odpišemo. Namesto tega bi bilo bolje, če bi v trenutkih, ko se SMC – in z njo preostala koalicija, ki si že dolgo ne zasluži niti omembe – pokaže v čisti obliki, ohranili jezo. V trenutkih, ko koalicija zasije kot topa oblastna struktura, gluha za načela in argumente, bi morali zbrati politično predrznost, da jo zavrnemo v celoti.
