Na vzpetini Ettersberg pri Weimarju, mestu, znanem po Bachu, Goetheju, Schillerju in Bauhausu, je med drugo svetovno vojno stal Buchenwald, eno prvih in največjih koncentracijskih taborišč na nemških tleh. Podobno kot Arbeit macht frei (Delo osvobaja) v drugih taboriščih je vhodna vrata tukaj krasilo reklo Jedem das Seine (Vsakemu svoje). Toda medtem ko je bil prvi napis v Auschwitzu, Dachauu ali Theresienstadtu postavljen z zunanje strani in tako viden le ob prihodu v taborišče, je reklo Vsakemu svoje v Buchenwaldu gledalo navznoter. Ujetniki so ga videli vsakič, ko so pogledali v svet, iz katerega so jih pregnali, vsak dan, ko so odhajali na delo v tovarne orožja. Napis na vratih je v značilni – za naciste kajpak izrojeni – bauhausovski tipografiji izdelal Franz Ehrlich, predan komunist, ki je pred vojno študiral pri Paulu Kleeju, Vasiliju Kandinskem in Martinu Gropiusu. Čeprav naj bi reklo, ki ga je za vhod izbral komandant taborišča, poniževalo ujetnike, lahko v Ehrlichovem delu po drugi strani vidimo izraz umetnikove življenjske volje in njegov politični upor.
Tako nekako gre zgodba, ki v pritličju muzeja Martin-Gropius-Bau ob repliki vrat iz Buchenwalda ter kakšnih dvesto drugih predmetih in »njihovih« zgodbah soustvarja razstavo Britanski pogled: Nemčija – spomini nekega naroda. Pri tem gre za prenos postavitve, ki jo je pred dobrim letom v Britanskem muzeju – vzporedno s 14-urno reportažno radijsko oddajo za BBC Radio 4 in knjižno, zdaj tudi v nemški jezik prevedeno prodajno uspešnico – pripravil njegov takratni direktor Neil MacGregor. Z njo je načel težavno vprašanje, ki sta si ga ob koncu 18. stoletja zastavila že Goethe in Schiller: »Nemčija? Toda kje je? Te dežele ne morem najti…« Ob izbranih umetniških in predmetih za vsakdanjo rabo, ki so nastali v minulih šeststo letih ter večkrat pomembno vplivali na kulturo, politiko in gospodarstvo, je odstrl pogled na večplastno narodno identiteto.
Eden takšnih predmetov je znameniti lesorez nosoroga, ki ga je Albrecht Dürer leta 1515 izdelal zgolj na podlagi opisov. Obiskovalec lahko seveda občuduje to nenavadno živalsko podobo in umetelno izdelavo lesoreza. Toda MacGregor pri tem – podobno kot že ob buchenwaldskih vratih – pove in pokaže še veliko več: med drugim opozori, da je Dürer do konca svojega življenja prodal skoraj pet tisoč reprodukcij nosoroga in tako obogatel. Da tega poslovnega uspeha ne bi nikoli dosegel, če ne bi izkoristil tiskarske tehnologije, ki jo je nekaj desetletij pred njim razvil njegov rojak Johannes Gutenberg (na razstavi je na ogled njegova tribarvna Biblija iz srede 15. stoletja). In da je bil njegov vpliv na zanamce tako velik, da se je Johann Gottlieb Kirchner, veliki mojster še ene značilno nemške obrti, meissenskega porcelana, med izdelavo svojega (razstavljenega) porcelanskega nosoroga leta 1730 raje zgledoval pri zgolj približnem in več kakor dvesto let starem Dürerjevem lesorezu kot pa pri resničnih, takrat v Evropi že dobro znanih živalih.
Od razstave do Humboldtovega foruma
Razstava, ki je ob svoji prvi postavitvi v Britanskem muzeju privabila 114.000 ljudi in si jo je lani med uradnim obiskom Londona ogledala tudi kanclerka Angela Merkel, se v muzeju Martin-Gropius-Bau zdi kot poučen sprehod med poglavji nemške zgodovine. Bolj kot »britanski pogled« iz njenega naslova jo določajo večdelne transhistorične sinteze, ki so včasih zaradi MacGregorjeve očitne želje po pripovedovanju zgodb nekoliko ohlapne, a vselej nenavadno sveže. Predmeti, ki jih je izbral, ne pričajo le o vojaških ter političnih podvigih in porazih, temveč so – kot na primer astronomski kompendij (1596) Johanna Antona Lindna, slika Smrečje v snegu (ok. 1828) Casparja Davida Friedricha, portret Mosesa Mendelssohna (1855), ki ga je naslikal August Theodor Kaselowsky, in celo Volkswagnov »hrošč« (1952) – predstavljeni kot del bogate duhovne zgodovine.
Prav s to razstavo naj bi si MacGregor, ki od letos občasno živi v Berlinu, prislužil zaupanje kanclerke. In hkrati vplivno delovno mesto ustanovitvenega vodje Humboldtovega foruma, novega, skoraj šeststo milijonov evrov vrednega kulturnega projekta, nekakšnega bodočega berlinskega centra Pompidou. Minulo sredo je pred množico novinarjev predstavil svoj programski koncept.
Humboldtov forum, ki bo v zgodovinskem središču Berlina, v prostorih nastajajočega mestnega dvorca (prej vzhodnonemške Republiške palače in še pred tem dvorca pruskih kraljev in nemških cesarjev), naj bi zaživel leta 2019. Po MacGregorjevih besedah bo namenjen tako prebivalcem Berlina kot turistom. V treh nadstropjih stavbe bodo na več kot 20.000 kvadratnih metrih na ogled dela iz stalnih zbirk Etnološkega muzeja in Muzeja azijske umetnosti, ki jih bodo v dvorec preselili z jugozahoda mesta. Obenem naj bi forum, v duhu naravoslovca in svetovnega popotnika Alexandra von Humboldta, postal kraj medkulturnih srečanj, razumevanja preteklosti in posredovanja znanja.
MacGregorjevo razstavo sklepa barvna litografija Gerharda Richterja iz leta 1991 z naslovom Betty. Prikazuje portret mlade ženske, ki je s svojim trupom obrnjena proti gledalcu, a se hkrati ozira čez ramo. MacGregor vidi v tem ustvarjalno napetost: pogled nazaj, v preteklost, ki pa ga bo vsak hip zamenjal pogled naprej, v prihodnost. Nekako tako, se zdi, razume tudi svoj novi berlinski projekt.
