Spomini nanjo so tako živi, da se iz njih še danes učim o tem, kakšen odnos je treba imeti do ljudi, in o pravih življenjskih vrednotah – tako se Kosorjeva spominja svoje babice, ki jo v podzavesti še vedno opozarja, kako pomembno je posvetiti se ljudem okoli sebe.
Poseben odstavek je namenila ljudem, ki smo jim obrnili hrbet ali pa so nam oni obrnili hrbet. Menim, da tu ni sodnika ali mediatorja, ki bi s sodbo ali odločbo odločil, da bodimo prijatelji in si sezimo v roke.
Osamosvojitev nam je res prinesla samostojno državo, vendar državo, ki jo je neka nevidna roka na velikem tnalu z gromozansko sekiro razklala na dvoje.
Za 1. november sem se pogovarjal s svojim nečakom, pametnim fantom, ki je dejal: »Petsto let bomo rabili, da se spravimo med sabo Slovenci.« Je to res ali pa nam Jadranka Kosor v kolumni nakazuje drugo pot. Kolumno bo treba večkrat prebrati.
Vid Drašček, Vrhnika
